VROČ POLET
Astronavte presenetili s fotografijami Playboyevih zajčic
Polet Apolla 12 novembra 1969 je bil nevaren in zabaven obenem. Astronavte presenetili s fotografijami Playboyevih zajčic.
Odpri galerijo
Conrad se je sprehodil po Luni. FOTOGRAFIJE: Nasa
Apollo 12 je štiri mesece po prvem pristanku človeka na Luni proti slednji odpotoval 11. novembra 1969. Na krovu so bili trije astronavti: poveljnik Charles Conrad, ki je imel za seboj že dva vesoljska poleta, pilot komandnega modula Richard Gordon, ki je drugič letel v vesolje, in pilot lunarnega modula Alan Bean, to je bilo njegovo prvo vesoljsko potovanje. Vsi trije so bili piloti vojne mornarice ZDA in so se poznali iz časov, ko še niso bili astronavti, zato pa dobri prijatelji.
Izstrelitev je potekala v oblačnem in deževnem, celo nevihtnem vremenu, bila je prva take vrste pri programu Apollo. Medtem je v raketo udaril veter s hitrostjo okrog 280 kilometrov na uro. Vendar to ni bilo vse: dobrih 35 sekund po izstrelitvi je v raketo udarila strela in nato še enkrat, v 52. sekundi. V komandnem modulu so naenkrat zasvetile vse varnostne luči, v servisnem modulu so prenehale delovati vse gorivne celice, napajali so ga akumulatorji.
Ker je imela raketa določene enote ločene, je še vedno delovala. Samo prisotnosti nadzornika poleta na Zemlji in astronavtu Beanu, ki je tako stanje poznal iz simulacije, se gre zahvaliti, da se je spet vzpostavilo normalno stanje. Apollo 12 je varno prišel v parkirno orbito okrog Zemlje, nato se je vključila zadnja stopnja ter poslala kompozicijo proti Luni.
Kompozicijo sta sestavljala komandni in servisni modul, imenovan Interprid, ter lunarni modul Yankee Clipper. Na Luno sta se spustila Conrad in Bean, Gordon je ostal v komandnem in servisnem modulu v Lunini orbiti. Cilj je bil natančni pristanek v Morju viharjev in bližini robotske vesoljske sonde Surveyor 3, ki jo je Nasa tja poslala dve leti prej. Medtem ko je Apollo 11 zgrešil prvotno pristajalno mesto za okrog šest kilometrov in pol in je Neil Armstrong ročno vodil pristanek, je bil ta tokrat avtomatiziran, Conrad je vodil le zadnji del.
Pristali naj bi vsaj 200 metrov od Surveyorja 3, kar se je tudi zgodilo: Apollo 12 je postal prva in edina vesoljska ladja, ki je pristala pri nekem robotu na drugem nebesnem telesu. Conrad je kot takrat najmanjši Nasin astronavt (169 centimetrov) stopil na Luno, še na Zemlji pa je za 500 dolarjev stavil z razvpito italijansko novinarko Oriano Fallaci o besedah, ki jih bo izrekel. Rekel je takole: »Juhu, to je bil majhen korak za Armstronga in dolg zame.«
Tistih 500 dolarjev ni nikdar dobil. Astronavta sta opravila dva vesoljska sprehoda in namestila različno znanstveno opremo, ki jo je napajal tudi majhen vir jedrske energije. Zbrala sta okrog 34,5 kilograma različnih vzorcev in prebila na Luni en dan ter sedem ur. Med sprehodom je Bean v krater kot spomin vrgel svojo srebrno pilotsko značko, ki jo je dobil, ko se je uril za astronavta; nosil jo je šest let in pričakoval, da bo po tem poletu dobil zlato značko pilota in astronavta.
No, astronavta si je privoščila rezervna posadka, ki so jo sestavljali piloti vojnega letalstva, ti so se med seboj stalno zafrkavali. V kontrolne sezname so jima skrili fotokopirane slike Playbojevih zajčic iz različnih koledarjev. Tudi Gordon, ki je ostal v matični vesoljski ladji in krožil okrog Lune, jo je dobil. Edina razlika je bila ta, da je dobil barvno fotografijo zajčice.
Potem ko sta astronavta zapustila Luno in prešla v komandni modul, je prišel z Zemlje nenavaden ukaz: v komandni modul morata priti taka, kot sta se rodila, torej gola. Zagotovo sta bila prva vesoljska nagca! Koliko jih je bilo pri poznejših poletih, ni znano.
Apollo 12 je 24. novembra 1969 pristal v južnem Tihem oceanu, kjer je astronavte pobrala letalonosilka Hornet. Vsi trije potniki so šli za tri tedne v karanteno in se šele potem vrnili v Johnsonov vesoljski center za polete s človeškimi posadkami v vesolje (in seveda k svojim družinam).
Tam so jih čakali njihovi avtomobili, corvette zlate barve, ki jim jih je podaril avtomobilski proizvajalec General Motors. Vsako vozilo je imelo svojo registrsko številko, ki je označevala njihov položaj in vlogo pri tem sprva tveganem, nato pa zanimivem in celo zabavnem vesoljskem poletu.
Astronavt Bean je pobral vzorec, v njegovem vizirju je Conradov odsev.
Izstrelitev je potekala v oblačnem in deževnem, celo nevihtnem vremenu, bila je prva take vrste pri programu Apollo. Medtem je v raketo udaril veter s hitrostjo okrog 280 kilometrov na uro. Vendar to ni bilo vse: dobrih 35 sekund po izstrelitvi je v raketo udarila strela in nato še enkrat, v 52. sekundi. V komandnem modulu so naenkrat zasvetile vse varnostne luči, v servisnem modulu so prenehale delovati vse gorivne celice, napajali so ga akumulatorji.
Ker je imela raketa določene enote ločene, je še vedno delovala. Samo prisotnosti nadzornika poleta na Zemlji in astronavtu Beanu, ki je tako stanje poznal iz simulacije, se gre zahvaliti, da se je spet vzpostavilo normalno stanje. Apollo 12 je varno prišel v parkirno orbito okrog Zemlje, nato se je vključila zadnja stopnja ter poslala kompozicijo proti Luni.
Pristali v Morju viharjev
Kompozicijo sta sestavljala komandni in servisni modul, imenovan Interprid, ter lunarni modul Yankee Clipper. Na Luno sta se spustila Conrad in Bean, Gordon je ostal v komandnem in servisnem modulu v Lunini orbiti. Cilj je bil natančni pristanek v Morju viharjev in bližini robotske vesoljske sonde Surveyor 3, ki jo je Nasa tja poslala dve leti prej. Medtem ko je Apollo 11 zgrešil prvotno pristajalno mesto za okrog šest kilometrov in pol in je Neil Armstrong ročno vodil pristanek, je bil ta tokrat avtomatiziran, Conrad je vodil le zadnji del.
Pristali naj bi vsaj 200 metrov od Surveyorja 3, kar se je tudi zgodilo: Apollo 12 je postal prva in edina vesoljska ladja, ki je pristala pri nekem robotu na drugem nebesnem telesu. Conrad je kot takrat najmanjši Nasin astronavt (169 centimetrov) stopil na Luno, še na Zemlji pa je za 500 dolarjev stavil z razvpito italijansko novinarko Oriano Fallaci o besedah, ki jih bo izrekel. Rekel je takole: »Juhu, to je bil majhen korak za Armstronga in dolg zame.«
Med vrnitvijo na Zemljo
Tistih 500 dolarjev ni nikdar dobil. Astronavta sta opravila dva vesoljska sprehoda in namestila različno znanstveno opremo, ki jo je napajal tudi majhen vir jedrske energije. Zbrala sta okrog 34,5 kilograma različnih vzorcev in prebila na Luni en dan ter sedem ur. Med sprehodom je Bean v krater kot spomin vrgel svojo srebrno pilotsko značko, ki jo je dobil, ko se je uril za astronavta; nosil jo je šest let in pričakoval, da bo po tem poletu dobil zlato značko pilota in astronavta.
Podarili so jim corvette
No, astronavta si je privoščila rezervna posadka, ki so jo sestavljali piloti vojnega letalstva, ti so se med seboj stalno zafrkavali. V kontrolne sezname so jima skrili fotokopirane slike Playbojevih zajčic iz različnih koledarjev. Tudi Gordon, ki je ostal v matični vesoljski ladji in krožil okrog Lune, jo je dobil. Edina razlika je bila ta, da je dobil barvno fotografijo zajčice.
Charles Conrad je postal tretji človek, ki je hodil po Luni, in eden najmanjših obenem.
Potem ko sta astronavta zapustila Luno in prešla v komandni modul, je prišel z Zemlje nenavaden ukaz: v komandni modul morata priti taka, kot sta se rodila, torej gola. Zagotovo sta bila prva vesoljska nagca! Koliko jih je bilo pri poznejših poletih, ni znano.
Apollo 12 je 24. novembra 1969 pristal v južnem Tihem oceanu, kjer je astronavte pobrala letalonosilka Hornet. Vsi trije potniki so šli za tri tedne v karanteno in se šele potem vrnili v Johnsonov vesoljski center za polete s človeškimi posadkami v vesolje (in seveda k svojim družinam).
2 streli sta udarili v raketo.
Tam so jih čakali njihovi avtomobili, corvette zlate barve, ki jim jih je podaril avtomobilski proizvajalec General Motors. Vsako vozilo je imelo svojo registrsko številko, ki je označevala njihov položaj in vlogo pri tem sprva tveganem, nato pa zanimivem in celo zabavnem vesoljskem poletu.
