Astronavtova molitev odmeva še po 60 letih

Približno tri tedne po poletu Jurija Gagarina, prvega človeka v vesolju, je 5. maja 1961 v vesolje odletel še ameriški astronavt Alan Shepard, je pa bil njegov polet v primerjavi z Gagarinovim suborbitalen ter posledično veliko krajši in manj zahteven.

Kljub temu pa so z njim Američani dobili potrebno zadoščenje. Shepardovo plovilo Freedom 7 je izdelala družba McDonnell, na izstrelišče Cape Canaveral pa so ga dostavili že 9. decembra 1960. Pri Nasi so menili, da bi bilo lahko plovilo za kratek skok v vesolje pripravljeno že takoj, in ga bodo lahko takoj tudi že izstrelili, a njihovi načrti so bili visokoleteči. Kar tri tedne nenačrtovanega dela je bilo na koncu potrebnega, preden je bilo pripravljeno na izstrelitev.

Še prej je bilo treba izbrati astronavte. Nasa je januarja 1961 izbrala tri finaliste. Poleg Sheparda sta bila to še Gus Grissom in John Glenn, koga so na koncu izbrali, pa je javnost izvedela šele tik pred majsko izstrelitvijo, ki so jo zaradi slabega vremena morali za nekaj dni prestaviti.
 

Trajalo nekaj ur

Petega maja zgodaj zjutraj se je Shepard oblekel v vesoljsko obleko, se s posebnim vozilom odpeljal do ploščadi na izstrelišču ter vstopil v Freedom 7, ki je bil nameščen na vrhu enostopenjske rakete Redstone. Še prej je za pomoč obrnil k Bogu, a na svoj način. »Prosim Bog, ne dovoli, da zaj**em,« se je glasila prošnja, ki so jo pozneje njegovi kolegi poimenovali kar Shepardova molitev. V plovilu je nato nekaj ur čakal na izstrelitev, ki se je zgodila ob 9.34. Čakanje ga je precej jezilo, tako zelo, da je inženirjem zabrusil: »Dajte, prižgite že to svečo!«


Dogodek je prek televizijskih in radijskih sprejemnikov spremljalo 45 milijonov Američanov. Izstrelitev je potekala po načrtih in tudi med poletom ni bilo težav. Med njim je Shepard v nekem trenutku prevzel ročni nadzor nad plovilom in ugotovil, da se odziva podobno, kot se je simulator na Zemlji. Seveda si je vzel nekaj časa za opazovanje okolice, kar so mu omogočali dve mali okni in periskop. Zaviralne rakete so se sprožile po petih minutah in petnajstih sekundah letenja, ko so dogorele, pa so bile odvržene.

Takrat se je Shepard začel pripravljati na vrnitev na Zemljo. Na višini 6400 metrov se je sprostilo malo vodilno padalo in odprl ventil za izenačevanje zračnega tlaka. Na višini 3000 metrov se je razvilo glavno padalo, nekaj sekund pozneje pa se je sprostil berilijev toplotni ščit in razvil pristajalno blazino plovila, ki mu je ublažila pristanek na gladini oceana.


Celotni polet je trajal 15 minut in 26 sekund, plovilo pa je med izstrelitvijo in pristankom prepotovalo 486 kilometrov in doseglo najvišjo hitrost 8340 kilometrov na uro. Po pristanku so ga natančno pregledali inženirji in ugotovili, da je še vedno v odličnem stanju in bi ga bilo mogoče celo ponovno uporabiti. Freedom 7 je zdaj razstavljen v Nacionalnem muzeju letalstva in vesolja v Washingtonu.