Balkanski cerkveni spor med Srbijo in Črno goro
Črna gora in Srbija si že nekaj časa izmenjujeta puščice sovraštva zaradi črnogorskega zakona o verski svobodi.
Odpri galerijo
Dve očesi v eni glavi, kot so pred tridesetimi leti med vladavino Slobodana Miloševića radi poimenovali skupnost in enotnost Srbije in Črne gore, se čedalje bolj odmikata drugo od drugega. Beograd in Podgorica sta šla v zadnjih letih tako narazen, da je od nekdanje skupne glave in enotnosti ostal le še bled zgodovinski spomin. Pravzaprav se v zadnjem letu med prestolnicama pogosto iskri in oblastniki obeh držav ne skoparijo s kritičnimi besedami.
Potem ko je v najhujšem obdobju epidemije koronavirusa v obeh državah vladalo zatišje pri medsebojnem obtoževanju, so se okoli velike noči odnosi spet postavili v prejšnje razmerje. Razlog je bil v aretaciji budimljansko-nikšićkega episkopa Srbske pravoslavne cerkve (SPC) Joanikije Mićovića in še osmerice pravoslavnih duhovnikov, ki so 14. aprila pred samostanom Ostrog, enim od najznamenitejših v Črni gori, pred množico vernikov priredili mašo in s tem kršili vladno uredbo o zbiranju na javnih krajih. Episkopa in osmerico duhovnikov so črnogorske oblasti po prijetju izpustile iz zapora – vladika Joakinije je izjavil, da so imeli »manjši nesporazum s tukajšnjo oblastjo« –, a jih bo črnogorsko tožilstvo kljub temu sodno preganjalo zaradi nespoštovanja odredb o zaustavitvi nalezljivih bolezni.
Maša pred samostanom Ostrog je bilo še eno izmed protestnih zbiranj privržencev SPC v Črni gori, ki že vse od januarja letos, ko je črnogorski parlament sprejel zakon o svobodi veroizpovedi, kali odnose med Srbi in Črnogorci. Sporna sta člena zakona, ki določata, da verski objekti in zemljišča, ki jih na ozemlju Črne gore uporabljajo verske skupnosti in za katere bo ugotovljeno, da so bili zgrajeni ali kupljeni iz javnih prihodkov države ali so bili do 1. decembra 1918 državna lastnina, postanejo kot kulturna dediščina Črne gore njena državna lastnina.
Ko je zakon še kot vladni predlog ugledal luč sveta, se je usul plaz očitkov in protestov, da država odvzema oziroma podržavlja zlasti lastnino SPC ter s tem omogoča možno spremembo namembnosti zlasti tistih cerkva in sakralnih objektov, ki jih Cerkev ne uporablja. Vrstili so se protesti in celo spopadi s policisti po Črni gori. Seveda so prosrbske sile v Črni gori in SPC zahtevale umik zakona v strahu, da jih hoče oblast črnogorskega predsednika Mila Đukanovića razlastiti in izgnati. Pri svojih zahtevah so imeli in še vedno imajo zelo močno podporo srbskih oblasti.
Pred dnevi je srbski predsednik Aleksandar Vučić po sestanku s patriarhom Srbske pravoslavne cerkve Irinejem izjavil, da bo Srbija svojim ljudem in srbskim organizacijam v Črni gori zagotovila izdatno pomoč z »veliko vsoto denarja«, da Đukanović in njegovi ne bi ogrozili srbstva.
V Podgorici seveda razmišljajo povsem drugače. Srbe obtožujejo vpletanja v črnogorske notranje zadeve, SPC kot podaljšano roko vlade Srbije, ki s svojim delovanjem vpliva na politične razmere v Črni gori.
Ko se je že pred dvema letoma razvedelo, da vlada Črne gore pripravlja nov zakon o verski svobodi, se je zelo kmalu oglasil patriarh Irinej in zgrožen ugotavljal, da bo zaradi novega zakona položaj SPC v Črni gori slabši kot v obdobju otomanske okupacije. Status Srbov v Črni gori je primerjal s položajem v času fašistične Neodvisne države Hrvaške med drugo svetovno vojno. Teh dveh primerjav ne pozabi omeniti v nobenem javnem nastopu, ko komentira dogajanje v Črni gori.
Niti črnogorski predsednik ni brez greha. Že lani, ko je vlada dala predlog zakona v javno razpravo, je dodobra razpihal že tako razbeljeno žerjavico srbsko-črnogorskih odnosov, ko je izjavil, da bo oblast še naprej intenzivno delala za krepitev črnogorske identitete. »Nekaj korakov v tej smeri smo že naredili, a čaka nas še en, zelo pomemben korak, s katerim bomo popravili težko krivico, ki se je v začetku 20. stoletja zgodila Črni gori, in to je vrnitev avtokefalnost Črnogorski cerkvi. S tem vprašanjem se bomo zelo predano ukvarjali, pa naj je to komu všeč ali ne,« je bil odločen Đukanović.
S to izjavo je potrdil in vse do danes tega ni nikoli javno zanikal, kaj je v resnici skupni imenovalec vseh sporov. Gre za oblikovanje in organiziranje avtokefalnosti (samostojnosti) Črnogorske pravoslavne cerkve (ČPC). Spor o tem traja vse od začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko so obnovili delovanje Črnogorske cerkve. Prvi poglavar leta 1993 obnovljene ČPC je bil episkop Antonije Abramović, po njegovi smrti pa je bil leta 1998 v stolni cerkvi svete Paraskeve v bolgarski prestolnici Sofiji za poglavarja posvečen Miraš Dedeić, ki je dobil ime Mihailo ter naziv arhiepiskop cetinjski in črnogorski metropolit in je še vedno na čelu Cerkve, ki ji pripada nekaj več kot tretjina verujočih v Črni gori.
V SPC te posvetitve ne priznavajo in že od začetka ostro nasprotujejo oblikovanju samostojne Črnogorske cerkve, češ da je črnogorsko-primorska metropolija v Cetinju kot sestavni del beograjske patriarhije edina prava zastopnica SPC v tem delu Balkana in da svoje zgodovinske korenine vleče vse od začetka 13. stoletja, ko je pravoslavje v te predele prinesel in ga utemeljil srbski svetnik sveti Sava.
Na drugi strani niti Črnogorci niso povsem brez zgodovinskega spomina in dejstev, ki govorijo njim v prid. V času kneževine in pozneje kraljevine Črne gore v 19. stoletju in na začetku 20. je obstajala samostojna Črnogorska pravoslavna cerkev. Trdijo, da je ozemlje Črne gore res spadalo pod Pečko patriarhijo, kjer je bil sedež SPC, a le do leta 1766, ko jo je ukinil turški sultan in njeno ozemlje dal pod jurisdikcijo konstantinopelske patriarhije v Istanbulu. In nobeno pravoslavno cerkveno središče, niti konstantinopelsko niti rusko, pravijo Črnogorci, po tem datumu ni imelo pristojnosti nad črnogorskimi pravoslavci.
Črnogorci so sami izbirali svoje duhovne voditelje, ki so bili v začetku tudi državni poglavarji, med njimi je bil najbolj znani črnogorski pesnik Petar II. Petrović Njegoš. Tudi istanbulska patriarhija, kjer je sedež ekumenskega patriarha, najvišjega cerkvenega dostojanstvenika v pravoslavju, je v svojem katalogu avtokefalnih cerkva iz leta 1855 omenjala Črnogorsko pravoslavno cerkev kot samostojno. V začetku 20. stoletja je tudi ustava kneževine Črne gore Črnogorsko pravoslavno cerkev omenjala kot samostojno, ki ni podrejena nobeni tuji Cerkvi.
Tako je bilo vse do konca prve svetovne vojne, ko so Črno goro zasedli srbski vojaki in jo v sodelovanju s prosrbskimi Črnogorci razglasili za del Srbije. Črnogorski kralj Nikola je ostal v izgnanstvu v Franciji, kamor se je zatekel ob začetku prve svetovne vojne, ko je Avstro-Ogrska zasedla tedanjo Črno goro, po koncu prve svetovne vojne, po srbski aneksiji Črne gore, pa je Beograd pohitel, da so pozabili na vse atribute nekdanje črnogorske državnosti, vključno s ČPC; priključili so jo k SPC.
V vodstvu patriarhije SPC v Beogradu in nekateri srbski zgodovinarji ob teh navedbah trdijo, da takrat ni šlo za ukinitev ČPC, temveč za prostovoljno združitev vseh pravoslavnih vernikov pod okrilje ene same Cerkve – SPC, kar je požegnal tudi tedanji kralj Aleksandar Karađorđević. In ker ima SPC v Črni gori več kot 700 verskih objektov, je njihov strah, da bi jih črnogorske oblasti s sprejetjem zakona o verski svobodi dejansko razlastninile, razumljiv. Do zdaj se kaj takega še ni zgodilo, morda tudi zaradi izbruha epidemije koronavirusa, številnih protestov in množičnih molitev v organizaciji SPC. Zanimivo pa bo videti, kaj bo, ko se bo črnogorska oblast odločila izvrševati določbe zakona v praksi. Nič ne kaže, da bi se utegnil ta spor mirno razrešiti.
Potem ko je v najhujšem obdobju epidemije koronavirusa v obeh državah vladalo zatišje pri medsebojnem obtoževanju, so se okoli velike noči odnosi spet postavili v prejšnje razmerje. Razlog je bil v aretaciji budimljansko-nikšićkega episkopa Srbske pravoslavne cerkve (SPC) Joanikije Mićovića in še osmerice pravoslavnih duhovnikov, ki so 14. aprila pred samostanom Ostrog, enim od najznamenitejših v Črni gori, pred množico vernikov priredili mašo in s tem kršili vladno uredbo o zbiranju na javnih krajih. Episkopa in osmerico duhovnikov so črnogorske oblasti po prijetju izpustile iz zapora – vladika Joakinije je izjavil, da so imeli »manjši nesporazum s tukajšnjo oblastjo« –, a jih bo črnogorsko tožilstvo kljub temu sodno preganjalo zaradi nespoštovanja odredb o zaustavitvi nalezljivih bolezni.
Zakon kot jabolko spora
Maša pred samostanom Ostrog je bilo še eno izmed protestnih zbiranj privržencev SPC v Črni gori, ki že vse od januarja letos, ko je črnogorski parlament sprejel zakon o svobodi veroizpovedi, kali odnose med Srbi in Črnogorci. Sporna sta člena zakona, ki določata, da verski objekti in zemljišča, ki jih na ozemlju Črne gore uporabljajo verske skupnosti in za katere bo ugotovljeno, da so bili zgrajeni ali kupljeni iz javnih prihodkov države ali so bili do 1. decembra 1918 državna lastnina, postanejo kot kulturna dediščina Črne gore njena državna lastnina.
Ko je zakon še kot vladni predlog ugledal luč sveta, se je usul plaz očitkov in protestov, da država odvzema oziroma podržavlja zlasti lastnino SPC ter s tem omogoča možno spremembo namembnosti zlasti tistih cerkva in sakralnih objektov, ki jih Cerkev ne uporablja. Vrstili so se protesti in celo spopadi s policisti po Črni gori. Seveda so prosrbske sile v Črni gori in SPC zahtevale umik zakona v strahu, da jih hoče oblast črnogorskega predsednika Mila Đukanovića razlastiti in izgnati. Pri svojih zahtevah so imeli in še vedno imajo zelo močno podporo srbskih oblasti.
Veliko denarja za Srbe
Pred dnevi je srbski predsednik Aleksandar Vučić po sestanku s patriarhom Srbske pravoslavne cerkve Irinejem izjavil, da bo Srbija svojim ljudem in srbskim organizacijam v Črni gori zagotovila izdatno pomoč z »veliko vsoto denarja«, da Đukanović in njegovi ne bi ogrozili srbstva.
V Podgorici seveda razmišljajo povsem drugače. Srbe obtožujejo vpletanja v črnogorske notranje zadeve, SPC kot podaljšano roko vlade Srbije, ki s svojim delovanjem vpliva na politične razmere v Črni gori.
Ko se je že pred dvema letoma razvedelo, da vlada Črne gore pripravlja nov zakon o verski svobodi, se je zelo kmalu oglasil patriarh Irinej in zgrožen ugotavljal, da bo zaradi novega zakona položaj SPC v Črni gori slabši kot v obdobju otomanske okupacije. Status Srbov v Črni gori je primerjal s položajem v času fašistične Neodvisne države Hrvaške med drugo svetovno vojno. Teh dveh primerjav ne pozabi omeniti v nobenem javnem nastopu, ko komentira dogajanje v Črni gori.
Krepitev črnogorske identitete
Niti črnogorski predsednik ni brez greha. Že lani, ko je vlada dala predlog zakona v javno razpravo, je dodobra razpihal že tako razbeljeno žerjavico srbsko-črnogorskih odnosov, ko je izjavil, da bo oblast še naprej intenzivno delala za krepitev črnogorske identitete. »Nekaj korakov v tej smeri smo že naredili, a čaka nas še en, zelo pomemben korak, s katerim bomo popravili težko krivico, ki se je v začetku 20. stoletja zgodila Črni gori, in to je vrnitev avtokefalnost Črnogorski cerkvi. S tem vprašanjem se bomo zelo predano ukvarjali, pa naj je to komu všeč ali ne,« je bil odločen Đukanović.
S to izjavo je potrdil in vse do danes tega ni nikoli javno zanikal, kaj je v resnici skupni imenovalec vseh sporov. Gre za oblikovanje in organiziranje avtokefalnosti (samostojnosti) Črnogorske pravoslavne cerkve (ČPC). Spor o tem traja vse od začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko so obnovili delovanje Črnogorske cerkve. Prvi poglavar leta 1993 obnovljene ČPC je bil episkop Antonije Abramović, po njegovi smrti pa je bil leta 1998 v stolni cerkvi svete Paraskeve v bolgarski prestolnici Sofiji za poglavarja posvečen Miraš Dedeić, ki je dobil ime Mihailo ter naziv arhiepiskop cetinjski in črnogorski metropolit in je še vedno na čelu Cerkve, ki ji pripada nekaj več kot tretjina verujočih v Črni gori.
Avtokefalnost je že obstajala
V SPC te posvetitve ne priznavajo in že od začetka ostro nasprotujejo oblikovanju samostojne Črnogorske cerkve, češ da je črnogorsko-primorska metropolija v Cetinju kot sestavni del beograjske patriarhije edina prava zastopnica SPC v tem delu Balkana in da svoje zgodovinske korenine vleče vse od začetka 13. stoletja, ko je pravoslavje v te predele prinesel in ga utemeljil srbski svetnik sveti Sava.
Leta 1998 je bil v stolni cerkvi svete Paraskeve v bolgarski prestolnici Sofiji za poglavarja Črnogorske cerkve posvečen Miraš Dedeić, ki je dobil ime Mihailo ter naziv arhiepiskop cetinjski in črnogorski metropolit.
Na drugi strani niti Črnogorci niso povsem brez zgodovinskega spomina in dejstev, ki govorijo njim v prid. V času kneževine in pozneje kraljevine Črne gore v 19. stoletju in na začetku 20. je obstajala samostojna Črnogorska pravoslavna cerkev. Trdijo, da je ozemlje Črne gore res spadalo pod Pečko patriarhijo, kjer je bil sedež SPC, a le do leta 1766, ko jo je ukinil turški sultan in njeno ozemlje dal pod jurisdikcijo konstantinopelske patriarhije v Istanbulu. In nobeno pravoslavno cerkveno središče, niti konstantinopelsko niti rusko, pravijo Črnogorci, po tem datumu ni imelo pristojnosti nad črnogorskimi pravoslavci.
člena januarja sprejetega zakona o verski svobodi gresta SPC najbolj v nos.
Črnogorci so sami izbirali svoje duhovne voditelje, ki so bili v začetku tudi državni poglavarji, med njimi je bil najbolj znani črnogorski pesnik Petar II. Petrović Njegoš. Tudi istanbulska patriarhija, kjer je sedež ekumenskega patriarha, najvišjega cerkvenega dostojanstvenika v pravoslavju, je v svojem katalogu avtokefalnih cerkva iz leta 1855 omenjala Črnogorsko pravoslavno cerkev kot samostojno. V začetku 20. stoletja je tudi ustava kneževine Črne gore Črnogorsko pravoslavno cerkev omenjala kot samostojno, ki ni podrejena nobeni tuji Cerkvi.
»Prostovoljna« združitev
Tako je bilo vse do konca prve svetovne vojne, ko so Črno goro zasedli srbski vojaki in jo v sodelovanju s prosrbskimi Črnogorci razglasili za del Srbije. Črnogorski kralj Nikola je ostal v izgnanstvu v Franciji, kamor se je zatekel ob začetku prve svetovne vojne, ko je Avstro-Ogrska zasedla tedanjo Črno goro, po koncu prve svetovne vojne, po srbski aneksiji Črne gore, pa je Beograd pohitel, da so pozabili na vse atribute nekdanje črnogorske državnosti, vključno s ČPC; priključili so jo k SPC.
Da je del zakona določba o lastništvu verskih objektov, je najbrž kriva tudi SPC. Pred časom je v Črni gori izbruhnila afera, zaradi katere so se ljudje močno razburjali, ker je SPC za sto let oddala več kot 230.000 kvadratnih metrov zemljišča družbi CDCI iz Katarja, ki naj bi v zalivu Buljarice pri Budvi zgradila velik hotelsko-stanovanjski kompleks. V ČPC so bili ogorčeni, trdili so, da samostan Gradište in ozemlje, ki so ga oddali Katarcem, v bistvu pripadata državi, ne pa »črnogorski veji beograjske patriarhije«.
V vodstvu patriarhije SPC v Beogradu in nekateri srbski zgodovinarji ob teh navedbah trdijo, da takrat ni šlo za ukinitev ČPC, temveč za prostovoljno združitev vseh pravoslavnih vernikov pod okrilje ene same Cerkve – SPC, kar je požegnal tudi tedanji kralj Aleksandar Karađorđević. In ker ima SPC v Črni gori več kot 700 verskih objektov, je njihov strah, da bi jih črnogorske oblasti s sprejetjem zakona o verski svobodi dejansko razlastninile, razumljiv. Do zdaj se kaj takega še ni zgodilo, morda tudi zaradi izbruha epidemije koronavirusa, številnih protestov in množičnih molitev v organizaciji SPC. Zanimivo pa bo videti, kaj bo, ko se bo črnogorska oblast odločila izvrševati določbe zakona v praksi. Nič ne kaže, da bi se utegnil ta spor mirno razrešiti.