Besede samohranilke vas ne bodo pustile ravnodušnih: Jezna sem, kako naj sploh živimo?!

»Jezna sem, kako naj sploh živimo?! Imam hčer, ki je odvisna od mene. Finančno se mi zdi, da se stvari ne izboljšujejo, na koncu tunela ni luči,« pripoveduje samohranilka Shameen Symes iz angleškega Bradforda. Najemodajalec ji je nedavno zvišal najemnino za 100 funtov, račun za porabljeno električno energijo se je podvojil, krepko se je podražila hrana, medtem pa plača in dodatki povezani z njo ostajajo enaki. Zaposlena je kot spremljevalka odraslih, ki imajo težave pri učenju, in za to delo prejema minimalno plačo. A to ni dovolj. Že dve leti se s hčerjo Nevaeh po pomoč zatekata k dobrodelni organizaciji Penny Appeal, kjer jima pomagajo s hrano in stroški za šolske uniforme. »Ko vse poplačaš in nakupiš hrano, je naravnost smešno, saj ti ne ostane čisto nič. Naj politiki stopijo v naše čevlje in živijo naše življenje, da začutijo, kako težko je.«

Analize kažejo, tako itv.com, da je revščina v enostarševskih družinah poskočila za 10 odstotkov. Velika večina med njimi, kar 90 odstotkov, je takšnih, kjer so z otrokom (ali otroki) matere. In vse več se jih ob rastočih izdatkih po pomoč obrača na šole in druge organizacije. Direktorica organizacije Gingerbread, namenjena je enostarševskim družinam, Victoria Benson, je dejala: »Večina staršev v enostarševskih družinah je zaposlena, so ujetniki nizkih prihodkov, zato se morajo zanesti na socialno podporo.« Postregla je še s podatkom, da polovica otrok v enostarševskih družinah živi v revščini in brez nujnih ukrepov se bo ta številka brez dvoma še povečala. Nekatere celo skrbi, da se utegne zgoditi, da to zimo ne bodo imeli hrane ...