Biološki pirati uničujejo kmete

Pepsi kola je poleg kokakole najverjetneje najbolj znana gazirana nealkoholna pijača na svetu. Izdeluje jo podjetje PepsiCo, ki pa se kot multinacionalka ukvarja še z mnogo drugimi posli. Ena od njihovih dejavnosti sega tudi v kmetijstvo. So sicer tudi lastniki patentov kmetijskih rastlin in semen vrste kmetijskih pridelkov. Tudi krompirja.
 

Drakonska kazen

Pred kratkim se je v Indiji končala sodna bitka, v kateri se je PepsiCo spravil na indijskega kmeta, češ da je brez njihovega dovoljenja in seveda tudi brez plačila znova posadil krompir, ki naj bi bil v izključni lasti PepsiCo. Multinacionalka je namreč po skoraj letu umaknila tožbo zoper kmeta Haribhaija Devdžibhaija Patela iz indijske države Guradžat po sestanku za zaprtimi vrati na indijskem zveznem ministrstvu za kmetijstvu.

Zapletlo se je, ko je Patela lani, tako kot vsako leto, sam poskrbel za semenski krompir in zasadil tudi nekaj gomoljev vrste, ki je znana pod oznako FC5, ki jo je bil kupil leto prej. Letos aprila so Patel in še štirje drugi kmetje s tega območja dobili poziv, naj se zglasijo na sodišču, ker jih zaradi kraje patentirane lastnine toži indijska veja multinacionalke PepsiCo. Od njega so hoteli dobiti 126.000 evrov odškodnine, kar je za indijske razmere neverjetno veliko.

Patel je v izjavi za medije dejal, da v vsem življenju ne bi bil zmožen zbrati toliko denarja, kot ga zahteva PepsiCo. Na leto možakar namreč zasluži nekaj malega več kot 3000 evrov. Pravi tudi, da se sploh ni zavedal, da krompirja vrste FC5 ne sme uporabljati za ponovno setev, poleg tega pa ga je bilo po njegovi oceni za manj kot deset odstotkov vsega, kar ga je zasadil. Ker je pomešal vse vrste, sploh ni vedel, kateri naj bil sporni krompir.
 

Za čips

Kot je razlagal Patelov odvetnik, se je PepsiCo odločil za tožbo zato, ker naj bi bil krompir vrste FC5 gensko prilagojen izključno za čips znamke Lay's, ki ga izdeluje hčerinska družba PepsiCo. Njega in še četverico kmetov so dobili tako, da so najeli zasebno detektivsko agencijo, ki je skrivaj posnela krompirjeva polja in skrivaj pobrala nekaj plodov, da so jih analizirali.


Ko se je v Indiji razvedelo, da je PepsiCo vložila odškodninsko tožbo, so se začeli množični protesti in pozivi proti bojkotu podjetja in njegovih izdelkov. Ko so se kritikom pridružili še nekateri vidnejši indijski politiki, so se sestali za zaprtimi vrati in multinacionalka je umaknila vse obtožbe. Haribhai Patel si je lahko oddahnil, a problem patentov in zaščite kmetijskih rastlin kljub temu ostaja. In ne samo v Indiji.

To je eden od vrste najnovejših primerov, kako multinacionalke in druga velika podjetja poskušajo na vsak način zaščititi lastninsko pravico nad rastlinami ali genskim materialom v njih. To početje postaja globalno in zato ni čudno, da so se na drugi strani oblikovale nevladne organizacije, ki trdijo, da bo takšna praksa počasi uničila biološko raznovrstnost pridelkov in da bodo edino korist na koncu imele velike družbe, ki bodo v svojih rokah držale vse niti pri predelavi hrane.


Nevladniki pravijo, da če se bo sistem patentiranja rastlin in semen nadaljeval s trenutnim tempom – še leta 1990 je na svetu obstajalo manj kot 120 patentov na lastninsko pravico nad rastlinami, letos jih je že več kot 12.000, od tega jih je samo v Evropi registriranih 350 –, bo kmalu ves trg s semeni v rokah velikih korporacij, lahko preberemo na spletni strani evropske nevladne organizacije, ki se bori proti patentiranju rastlin – No-Patents-On Seeds.
 

Ekskluzivna pravica

S patentiranjem rastlin pa tudi posameznih lastnosti rastlin, ki so bile spremenjene s križanjem ali genskimi spremembami, dobi lastnik patenta ekskluzivno pravico za njihovo gojenje in prodajo. S tem je kmetom prepovedano sejati, gojiti in prodajati pridelke brez dovoljenja lastnika patenta. Kot poudarjajo nevladne organizacije, je zelo sporno to, da lahko multinacionalke zaščitijo tudi posamezne lastnosti rastlin, kot je odpornost proti klimatskim spremembam, določenim škodljivcem in podobno. Poleg tega v zadnjem času podjetja – med njimi je najbolj razvpita ameriška multinacionalka Monsanto, ki jo je pred kratkim kupil nemški Bayer – razvijajo tudi gensko spremenjene rastline, ki so odporne celo proti pesticidom, ki jih sami izdelujejo.


Za nasprotnike patentiranja lastninskih pravic do rastlin in semen je najspornejša prav zakonska zaščita posameznih lastnosti rastlin. Pravijo, da se rastline tudi same, brez posredovanja kemije ali genskih tehnik, po naravni poti spreminjajo, prilagajajo in tudi gensko mutirajo. »Če si lahko predstavljate,« je pred dnevi za Deutsche Welle razlagala Judith Düesberg iz nevladnega združenja za etično genetiko, »da bi na primer sev ali cvetni prah jabolk z roza pikami veter zanesel na sosednji sadovnjak, kjer rastejo navadna jabolka, in bi čez čas začela tudi v tem sadovnjaku rasti jabolka z roza pikami, bi vas lahko multinacionalka tožila za krajo industrijske lastnine in od vas zahtevala visoko odškodnino.«
 

Biološki pirati

Nekaj takega se je pred petnajstimi leti tudi res zgodilo, ko je prav že omenjena multinacionalka Monsanto tožila kanadskega farmerja Percyja Schmeiserja, ker naj bi na svojih njivah znova zasadil gensko spremenjeno sojo brez Monsantovega dovoljenja. Schmeiser se je zagovarjal, da so bile njegove njive že leta kontaminirane z gensko spremenjenimi rastlinami, tako da ni naredil nič protizakonitega, če je znova zasadil semena soje iz prejšnjih letih. Na sodišču je sicer zmagal Monsanto, a ker so ugotovili zelo majhen delež patentirane gensko spremenjene soje v celotnem pridelku, se je sodišče odločilo, da Schmeiser ni imel nobene koristi od gensko spremenjenih semen, zato mu ni bilo treba plačati odškodnine.


Mediji so pred leti pisali tudi o primeru, s katerim so se ukvarjali tudi v Evropski komisiji in parlamentu. Ko je Monsanto odkril, da je posebna vrsta melone, ki raste v Indiji, naravno odporna proti določenim virusom, je to odkritje patentiral tudi pri Evropskem patentnem uradu. Pozneje je gensko prenesel odpornost indijske melone še na druge vrste melon, a hkrati je patentno zaščitil tudi originalno melono, za katero se ve, da jo je ustvarila narava. To prakso nasprotniki imenujejo tudi biološko piratstvo.
 

Vprašljiva kakovost

Multinacionalke, kot so Bayer-Monsanto, Du Pont in Syngenta, ki imajo več kot polovični delež v svetovni trgovini s semeni, se zagovarjajo, da na ta način ščitijo svoje vložke v raziskave gensko spremenjenih rastlin ali v križanje in mutacijo, s čimer izboljšajo ali odpornost ali pridelek določenih vrst rastlin. Pri Monsantu pravijo, da vsak dan vložijo milijone evrov v raziskave in razvoj novih kmetijskih izdelkov, in navajajo, da na vsakih 10 evrov, ki jih kmetje vložijo v njihova semena, od tega vložijo nazaj v raziskave več kot en evro.

A ne tožijo samo podjetja kmetov, obstajajo tudi obratni primeri. Pred dvema letoma so pridelovalci soje iz brazilske države Mato Grasso vložili tožbo proti Monsantu in zahtevali izničenje patenta za eno od vrst soje, češ da semena te soje, ki jim jih prodaja Monsanto – zdaj pa Bayer-Monsanto –, nimajo tistih lastnosti, zaradi katerih so ta semena sploh kupili. Letos junija je brazilsko sodišče dovolilo, da se je tej skupinski tožbi pridružilo še več sto pridelovalcev soje iz desetih drugih brazilskih zveznih držav.


Nasprotniki patentiranja rastlin in semen z zanimanjem spremljajo, kako se bo iztekel ta sodni spor. Bram de Jonge iz raziskovalne ustanove Oxfam pravi, da bo odločitev pomembna tudi zaradi odgovora na vprašanje, kdo bo v prihodnje določal o usodi kmetijskih površin. Bodo to velike korporacije ali pa bo kmetom vseeno dovoljeno, da sami skladiščijo svoje pridelke, jih znova uporabljajo in na koncu tudi prodajajo.