Brez elektrike bi bili v trenutku v kameni dobi

Dr. Pavel Omahen je eden vidnejših slovenskih strokovnjakov za obratovanje velikih elektroenergetskih sistemov. Leta 1994 je z nalogo o zagotavljanju stabilnosti energetskega sistema doktoriral na politehniki v Varšavi pri dr. Janu Machowskem, enem najuglednejših ekspertov. Pravi, da je imel v življenju veliko srečo, ko je leta 1980 spremljal in nadziral zagonske poskuse Jedrske elektrarne Krško, med letoma 1988 in 2000 je bil nadzorni inženir izgradnje novih plinskih blokov TE Brestanica, ki velja za rezervo ob izpadu nuklearke ali drugih proizvodnih enot. Od leta 2000 je zaposlen na Elektru Slovenija (ELES). Skrbijo ga vse številnejše toplotne črpalke in klimatske naprave, ki eksponentno dvigujejo porabo elektrike, pojasnjuje, zakaj zaostajajo ure na električnih štedilnikih, in da se danes elektrike ne da več krasti.

Kaj bi se zgodilo, če bi ostali brez elektrike?

Pristali ne bi v starem Rimu, organizirani državi, ampak v kameni dobi. Ko je bil februarja 2014 žled, sem bil v vaseh okoli Postojne, kjer nam je podrlo daljnovode in marsikje ni bilo elektrike. Kljub temu so prebivalci lahko sedli v avtomobile in se odpeljali k sorodnikom in znancem, ki so imeli elektriko in toplo vodo, lahko so dvignili denar, kupovali. Če bi se zgodil tak izpad, ne bi imeli hujših težav. Slovenija je del ogromnega evropskega elektroenergetskega sistema, priklopili bi daljnovod proti Avstriji ali Italiji in kmalu bi spet vzpostavili napajanje. Stvar nekaj minut. Povsem druga zgodba bi bila, če bi naenkrat zmanjkalo elektrike v vsej Evropi. Če bi izpadla na velikem območju ali še huje na velikem urbanem območju kot pred leti na območju New Yorka, bi lahko hitro padli v popoln kaos, ker tega nismo vajeni.

Za koliko se pozimi poveča poraba zaradi mraza?

Če je povprečna višina dnevnega odjema moči iz prenosnega omrežja pri nas okrog 1800 MW in ponoči pade na 1200 MW, potem se ti dve številki v mrzlih koničnih dneh odjema dvigneta podnevi na 2300 MW in ponoči na 1500 MW. Odvisno je torej od sezonskih vremenskih razmer in ima svoje konice podnevi ter padce ponoči. Na oblačne dni imamo konične odjeme dopoldne, ob 9.00 in 12.00, na sončne dni je največji odjem, ko sonce spet ugasne in smo najbolj aktivni doma, tam okrog 19.00 zvečer. K sreči smo del velike sinhrone kontinentalne interkonekcije Evrope, ki je med največjimi na svetu, mogoče imajo večjo le še na Kitajskem.

Kako to deluje?

To odlično deluje že približno pol stoletja, ko smo tudi mi del tega kompleksnega sistema, v katerem so bile politične razlike nekoč precej večje, kot so danes. Velik sistem pomeni zaradi neobčutljivosti za posamezne izpade in okvare veliko zanesljivost dobave električne energije. Če si del sistema z blizu 500.000 MW proizvodnje oz. porabe, tudi izpad večjih posameznih enot s po 1700 MW ne pomeni kaj dosti. Ampak vsi ti naključni izpadi proizvodnje in priklopi so seveda skrbno avtomatsko regulirani. V začetnih sekundah in minutah vsako neskladje med proizvodnjo in porabo pokrijejo vsi sodelujoči, potem pa mora v naslednji uri razliko pokriti tisti, ki jo je povzročil. Standardizirana frekvenca 50 Hz, konstantni vrtljaji sinhronskih strojev, so tisti indikator zdravja celotnega sistema, ki nam pove, ali imamo v vsakem trenutku res usklajeno proizvodnjo in porabo.

Videli smo, da so se ure na pečicah upočasnile zaradi padca frekvence v omrežju.

Če v sistemu dlje obstaja primanjkljaj proizvodnje, ki se takoj ne izravna, kot je to običajno, je ves ta čas frekvenca nekoliko nižja od 50 Hz. In prav vse ure, ki delujejo na to omrežno frekvenco, so zdaj zaostale kar za šest minut. Evropski koordinator elektroomrežja ENTSO-e je za to veliko nedoslednost s prstom pokazal na nesporazume med operaterjema v Srbiji in na Kosovu. Kosovo ima primanjkljaj v omrežju že od srede januarja, Srbija kot regulator sistema tega ni pokrila, Kosovo pa doslej tudi še ni vrnilo v sistem energije, ki jo je neupravičeno odvzelo.

Zakaj niso vrnili v eni uri? Je to taka težava?

Kosovo ima glede na lastne potrebe velike proizvodne kapacitete v termoblokih na lignit. Kosovo elektriko stalno izvaža. Če je država revna in nima drugih izvoznih artiklov, potem poskuša pač prodati čim več svoje elektrike, še posebno v času, ko njena cena iz običajnih 40 evrov za megavatno uro naraste na 300 evrov, kot se to dogaja v mrzlih zimskih dneh. In če si dovolj nepošten, potem v takih mrzlih dneh elektriko pač prodajaš na trgu, domače porabe pa ne pokrivaš dovolj. Najlepše bi bilo seveda elektriko vrniti v sistem takrat, ko je cena najnižja. To je v času obilja vode, spomladi in jeseni. Ali pa šele takrat, ko na primer Nemci celo plačajo za prevzem njihovih občasnih obilnih presežkov iz sončnih in vetrnih elektrarn, ki jih zgolj s svojo porabo ne morejo izravnati. Tu gre za ogromne cenovne razlike. Pri manjkajočih 113 GWh v sistemu to pomeni več deset milijonov evrov oškodovanja, ki mu lahko rečemo kar kraja.

Je danes mogoče ukrasti električno energijo, ne da bi to zaznali?

Ne. Proizvodnja in poraba se v vseh državah natančno merita in sistem to vedno zazna. Včasih, ko trg še ni bil tako dosleden, je na primer naša nekdanja skupna država v mrzlih zimskih dneh na tiho ravnala podobno, namesto da bi izvajala neprijetne redukcije. Včasih so nam bogati kaj spregledali in sistem začasno zastonj izravnali, mi pa smo potem vrnili takrat, ko smo pač imeli. Danes to ne gre več, ker se vsako uro natančno ve, kolikšna je tržna cena električne energije.

Spomnim se večernih redukcij pred desetletji. Takrat so se širile govorice, da izklapljate nalašč, da bi nas prepričali o jedrski energiji.

V začetku sedemdesetih let so bile redukcije nekaj običajnega, sicer bi sistem razpadel. Jugoslavija se je tedaj zaradi velikega primanjkljaja proizvodnih virov v Sloveniji in Hrvaški znašla pred hudimi težavami, ker vse manjkajoče energije iz energetsko bogatejših vzhodnih delov države do nas po takratnem omrežju ni bilo več mogoče stabilno pripeljati. Tudi razpadi v našem takratnem omrežju so se dogajali, eden večjih je bil leta 1980. Pred tem in potem smo kar na hitro, v nekaj letih, zgradili bloka 4 in 5 v Šoštanju in potem še jedrsko elektrarno v Krškem pa tudi močno prenosno omrežje. Vse to je bilo brez dvoma za tiste čase prvovrsten podvig, ki nas je rešil vse do danes. Nikoli pa tehniki nismo delali nalašč v škodo porabnika, imamo namreč podobno zavezo kot zdravniki Hipokratovo prisego. Si pa včasih res želimo, da bi sistem zaradi neustreznih in vsiljenih rešitev zunaj stroke razpadel in tako pokazal na neustreznost rešitev. Krivi bomo kljub temu le tehniki, to vemo.

Pravijo, da bo poraba električne energije kljub varčevanju in sodobnim varčnim tehnologijam le še rasla?

Nedvomno. Električna energija bo tudi nadomestila neke druge vire primarne energije in zato poraba nikakor ne bo padala. Ozrite se malo po svojem domu in pomislite, koliko električnih naprav ste imeli včeraj, koliko jih imate zdaj in koliko jih nameravate imeti jutri. Predvsem klimatske naprave in zdaj subvencionirane toplotne črpalke bodo v naslednjih letih najbolj dvignile porabo. Skrbi nas močan dvig zimskih obremenitev, ko bo imel hudič mlade in s svojo razpoložljivo termoproizvodnjo tega ne bomo več pokrivali. Tudi uvoz bo problematičen, ker se bodo zaradi nespametnega zanašanja na obnovljive vire prav vsi partnerji v Evropi znašli v podobnih težavah pri pokrivanju lastne porabe.

Kaj je ključni problem obnovljivih virov, ki menda ne morejo nadomestiti denimo termoelektrarne?

Njihove energije ne moremo v večjih količinah akumulirati. Na zemlji so večje količine energije žal shranjene le v obliki fosilnih goriv ter v atomih nekaterih elementov, drugih rešitev za zdaj ni oziroma jih v vseh milijardah let, ki smo jih imeli na voljo, še nismo odkrili. Slovenci pravimo, da ima hudič mlade, ko gre vse narobe. Pri napajanju z električno energijo ima hudič zdaj že vsako zimo več mladih. V daljših mrzlih obdobjih, brez sonca, vetra in z malo padavinami, se poraba močno dvigne, potem pa izpade še kakšna od ključnih termoelektrarn, ki so tedaj edini vir električne energije. Tudi če je obnovljivih virov po moči na voljo za večkratnik konične moči odjema, v teh primerih ne dobimo iz njih nič. Odvisni smo le od enot na premog, plin in atome, ki jih moramo še naprej vzdrževati in graditi prav zaradi tega, da jih imamo na voljo takrat, ko ima hudič mlade. Na pomoč sosedov lahko računamo le v manjši meri, ker imajo takrat navadno prav vsi težave. Lahko verjamemo, da termoenote niso več potrebne, vendar bomo prej ali slej v temi in mrazu.

A niso prav toplotne črpalke sodobna tehnologija, s katero se poceni ogrevamo?

To drži samo delno, posameznemu investitorju se to gotovo izide. V nacionalnem okviru pa je to že vprašljivo. Čeprav toplotna črpalka izkorišča toploto iz okolice in nam da iz 1 kWh elektrike pri faktorju tri kar 3 kWh toplote. Vendar je treba elektriko za te toplotne črpalke nekje drugje spet nekoliko manj gospodarno proizvesti iz premoga, pri nas npr. v Šoštanju. In eno prihodnjih zim se bodo pri nas, tudi zaradi toplotnih črpalk, pokazale občutne težave s preskrbo z električno energijo.

Zakaj potemtakem subvencije za toplotne črpalke?

Ker se kažejo kot najbolj ustrezen nadomestek za uvoženo nafto in plin, saj naj bi elektriko v bodoče proizvajali kar v celoti iz obnovljivih virov, od katerih naj bi bilo sonce celo zastonj. V slednjem pa tiči tista zmota, ker te zastonj energije sonca pač ni mogoče dovolj poceni shraniti.

Je elektrika po vašem mnenju prepoceni?

Elektrika je nepogrešljiva civilizacijska dobrina, ki mora biti dostopna vsem, torej kot nekakšna socialna kategorija po najnižji možni ceni. Ni prepoceni, ker jo najrevnejši kljub vsemu težko plačujejo. Ampak žal se bo elektrika v prihodnje samo še dražila, tudi zaradi zmote, da jo je prav na hitro mogoče zamenjati z obnovljivimi viri, kot je npr. sonce, ki res sije zastonj.

Kako veliko dodatno elektrarno bi potrebovali, če bi se vsi Slovenci vozili z električnimi avtomobili?

Za ves osebni promet na današnjem nivoju tako prek palca še takšno eno jedrsko elektrarno, kot je sedanja z močjo 700 MW v Krškem.

Verjamete v električne avtomobile?

Močno verjamem v elektromotorni pogon, ne verjamem pa, da jih bomo polnili na sedanjih črpalkah, ki bi bile potem električne. Danes, ko je e-avtov le nekaj, se lahko tako hecamo, v večjem obsegu to ne bo šlo tako preprosto. Hranilnik za elektriko v obliki baterij je predrag in pretežak, predvsem pa ga ni mogoče prav hitro napolniti. Verjamem v e-avte z manjšo in cenejšo baterijo, ki jo bomo poleg doma, v službi in na javnih parkiriščih za dolgoprogaške potrebe polnili tudi v samem avtu, z agregatom na neko hitreje dostopno gorivo. Sedanje hibridne rešitve z dvojnim pogonom so tehnično komplicirane in drage, v njih ne vidim bodočnosti.

Kaj je za vas energija prihodnosti?

Vsekakor energija iz sonca, ki ga je dovolj za vse naše potrebe. Ampak ne za direktno pridobivanje elektrike iz sonca, kot se propagira in subvencionira. To se ekonomsko ne more iziti, ker elektrike ni mogoče poceni shranjevati. Hraniti pa je energijo treba, saj vemo, da pozimi sonca ne vidimo tudi po dva meseca. Lahko pa s sončno energijo proizvedemo katero drugo gorivo, na primer metan. Na te tehnologije se ne spoznam. Imajo nizke izkoristke, ker pa je sonce zastonj, to niti ni najbolj pomembno. Pomembno je, da umetno proizvedeno energijo iz sonca lahko učinkovito shranimo ter tako shranjeno prepeljemo na poljubno veliko razdaljo. Pri elektriki ne prvo ne drugo ni mogoče.