Brskanje po telefonu le s sodnim žegnom
V Avstriji je pred dnevi odmevala sodba Sodišča Evropske unije (EU), da dostop policije do podatkov, shranjenih na mobilnih telefonih, ni nujno omejen na boj proti hudim oblikam kriminalitete. Vendar pa da ga mora predhodno odobriti sodišče ali neodvisni organ in mora biti sorazmeren.
Šlo je za to, da so avstrijski policisti zasegli mobilni telefon naslovnika poštnega paketa po tem, ko so pri nadzoru nad prepovedanimi substancami ugotovili, da je paket vseboval 85 gramov marihuane. Nato so zaman poskušali odkleniti mobilni telefon, da bi prišli do podatkov, shranjenih na njem. Za to dejanje pa niso imeli niti odredbe državnega tožilstva niti sklepa sodišča, tega poskusa pa niso zapisali v zapisnik niti o njem niso obvestili preiskovanca. Ta je zaseg svojega mobilnega telefona izpodbijal pred avstrijskim sodiščem, ki pa je Sodišče EU spraševalo, ali je avstrijska zakonodaja, ki da policijskim organom to ravnanje dopušča, v skladu s pravom Unije.
Po prepričanju sodišča bi bilo treba »takšno vmešavanje v zasebnost življenja in varstvo podatkov določiti z zakonom« in da bi nacionalni zakonodajalec moral dovolj natančno opredeliti elemente, ki jih je treba upoštevati, zlasti naravo ali kategorije zadevnih kaznivih dejanj, za ta dostop bi morala sodišča ali neodvisni upravni organ opraviti predhoden nadzor, zadevna oseba pa da mora biti seznanjena z razlogi za odobritev dostopa do njenih podatkov takoj, ko obvestilo o tej informaciji ne more več ogrožati preiskave.
Pomembno je poudariti
Glede na to, da so takšne sodbe zavezujoča za druga nacionalna sodišča, ki obravnavajo podoben primer, nas je zanimalo, ali bi bilo treba v zvezi s tem kakor koli spremeniti slovensko zakonodajo. Odgovor je – ne. Na vrhovnem državnem tožilstvu so nam pojasnili, da zakon o kazenskem postopku ne omejuje preiskave elektronskih naprav le na huda kazniva dejanja, temveč dovoljuje tak vpogled za katero koli kaznivo dejanje, če so izpolnjeni ti pogoji: utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, verjetnost, da naprava vsebuje podatke, pomembne za kazenski postopek, in da je pridobljena sodna odredba ali pisna privolitev imetnika naprave.
Podobno ureditev imajo poleg nas le še Grčija, Estonija in Bolgarija.
»Pomembno je poudariti, da so pravne okoliščine primera, obravnavanega v sodbi Sodišča EU, specifične za avstrijsko nacionalno ureditev. V Avstriji se za zaseg mobilnega telefona ali za poskus dostopa do podatkov, shranjenih na tem telefonu, zahteva odredba državnega tožilstva. Nasprotno slovenska ureditev zahteva sodno odredbo, kar predstavlja višjo raven zaščite in je že skladno z zahtevami, ki jih je postavilo Sodišče EU,« so nam pojasnili na tožilstvu.
Podobno pravijo pri informacijski pooblaščenki. Tam so pojasnili, da ustava vprašanje posegov v komunikacijsko zasebnost, kamor sodi tudi dostop organov za pregon kaznivih dejanj do mobilnih telefonov, ureja relativno strogo. Ter da je primerjalno med strožjimi v EU, kar se tiče tovrstnih vprašanj: »Podobno strogo ureditev, po kateri se zahtevajo odredba sodišča, zakonska podlaga in omejitev namenov, poleg Slovenije poznajo le še Grčija, Estonija in Bolgarija; pogoj odredbe sodišča in podlage v zakonu zahtevajo Italija, Litva in Nizozemska, v preostalih državah EU pa zadostuje zakonska podlaga.«
