BREZ KANČKA MILOSTI
Hrvatica brutalno o slovenskih politikih, tako jih ni smešil še nihče
Hrvaška provokacija ali nastavljeno ogledalo?
Odpri galerijo
ZAGREB – Čeprav so slovenski politiki naredili vse, kar so lahko, da bi prepričali Evropsko komisijo, da Hrvaška ni pripravljena za vstop v schengen, je komisija ugotovila, da Hrvaška izpolnjuje tehnične pogoje in tako je Slovenija utrpela nov mednarodni poraz, v članku z naslovom Bo kdaj konec strupene poplave? v Jutarnjem listu piše Mirjana Kasapović.
Slovenski politiki so trdili, da Hrvaška tehničnih pogojev ne izpolnjuje, ker slabo varuje mejo z BiH pred nezakonitimi migranti in ne spoštuje vladavine prava, kar je pokazalo hrvaško nesprejemanje odločitve arbitražnega sodišča o meji. »Vse to trdijo politiki države, ki ima najslabšo vojsko v EU, morda tudi v Evropi, ki stalno pada na osnovnih Natovih testih bojne pripravljenosti. Vse to se trdi v državi, kjer nastajajo lokalne paramilice, nekakšne štajerske varde in vaške straže, ki prevzemajo policiji delo varovanja meje in ljudi. Vse to se trdi v državi, ki ima skrajno problematično obveščevalno službo, ki – kadar ne stavka – proizvaja različne škandale, od pošiljanja vohunskega kombija v Hrvaško do netransparentnega zaposlovanja prijateljice predsednika vlade. Vse to se trdi v državi, ki se pred nezakonitimi migranti varuje z bodečo žico na meji s Hrvaško,« je ostra avtorica članka.
Dodaja, da je odnos pristopa Hrvaški k schengenu samo nova epizoda v stalni protihrvaški politični in medijski propagandi. »No, kmalu prihaja nov razlog za protihrvaško kampanjo: odločitev Evropskega sodišča o slovenski tožbi proti Hrvaški.« Spomnimo: Slovenija toži Hrvaško, ker ne spoštuje arbitražne sodbe.
»Glavna težava slovenske politike je, ker vzroke za svojo mednarodno neprepoznavnost in neuspešnost išče v drugih, a ne pri sebi,« piše komentatorka, nato pa doda, da je v zadnjem desetletju slovenska politika dobila skrajno neobičajne lastnosti, in našteje, kaj se je dogajalo od volitev 2011, ko so kot premierji zvrstili Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec. Dejan Židan, »poražen v mednarodni bitki za teran, pa je postal predsednik državnega zbora. Prava galerija političnih poražencev,« je ostra. Neprizanesljiva je tudi do Šarca, za katerega piše, da medtem ko na domačem parketu še nekako pleše, »v tujini deluje kot izgubljen človek. Kamere ga običajno posnamejo, kako sam tava po bruseljskih hodnikih.«
Avtorica zaključi, da kljub takim slovenskim politikom ne morejo toliko spreti Slovencev in Hrvatov, da bi se začeli množično sovražiti in vojskovati.
Slovenski politiki so trdili, da Hrvaška tehničnih pogojev ne izpolnjuje, ker slabo varuje mejo z BiH pred nezakonitimi migranti in ne spoštuje vladavine prava, kar je pokazalo hrvaško nesprejemanje odločitve arbitražnega sodišča o meji. »Vse to trdijo politiki države, ki ima najslabšo vojsko v EU, morda tudi v Evropi, ki stalno pada na osnovnih Natovih testih bojne pripravljenosti. Vse to se trdi v državi, kjer nastajajo lokalne paramilice, nekakšne štajerske varde in vaške straže, ki prevzemajo policiji delo varovanja meje in ljudi. Vse to se trdi v državi, ki ima skrajno problematično obveščevalno službo, ki – kadar ne stavka – proizvaja različne škandale, od pošiljanja vohunskega kombija v Hrvaško do netransparentnega zaposlovanja prijateljice predsednika vlade. Vse to se trdi v državi, ki se pred nezakonitimi migranti varuje z bodečo žico na meji s Hrvaško,« je ostra avtorica članka.
Dodaja, da je odnos pristopa Hrvaški k schengenu samo nova epizoda v stalni protihrvaški politični in medijski propagandi. »No, kmalu prihaja nov razlog za protihrvaško kampanjo: odločitev Evropskega sodišča o slovenski tožbi proti Hrvaški.« Spomnimo: Slovenija toži Hrvaško, ker ne spoštuje arbitražne sodbe.
»Glavna težava slovenske politike je, ker vzroke za svojo mednarodno neprepoznavnost in neuspešnost išče v drugih, a ne pri sebi,« piše komentatorka, nato pa doda, da je v zadnjem desetletju slovenska politika dobila skrajno neobičajne lastnosti, in našteje, kaj se je dogajalo od volitev 2011, ko so kot premierji zvrstili Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec. Dejan Židan, »poražen v mednarodni bitki za teran, pa je postal predsednik državnega zbora. Prava galerija političnih poražencev,« je ostra. Neprizanesljiva je tudi do Šarca, za katerega piše, da medtem ko na domačem parketu še nekako pleše, »v tujini deluje kot izgubljen človek. Kamere ga običajno posnamejo, kako sam tava po bruseljskih hodnikih.«
Avtorica zaključi, da kljub takim slovenskim politikom ne morejo toliko spreti Slovencev in Hrvatov, da bi se začeli množično sovražiti in vojskovati.