Covid-19 ustavil obnovo cerkve
Sanacija enega najdragocenejših spomenikov končana leta 2024. Čebele ogenj preživele.
Odpri galerijo
Macron je narodu obljubil, da bo katedrala kot feniks vstala iz pepela, in to že v petih letih.
V teh dnevih veter žvižga okoli znamenite pariške katedrale Notre Dame, skozi luknje, ki jih je pustil ogenj. V zadnjem letu so žvižganje vetra preglasili hrup gradbenih del, turisti in promet. Danes gotska katedrala stoji sama in v tišini. Žerjavi so obstali kot zamrznjeni, morja turistov ni. Vse je ustavil covid-19.
Toda Jean-Louis Georgelin, ki nadzoruje obnovo 850-letne katedrale, je prepričan, da lahko slavno pariško cerkev iz 13. stoletja, ki jo je pred letom dni razdejal silovit požar, še vedno obnovijo v skladu z načrti, torej do leta 2024, kot je lani oznanil predsednik Emmanuel Macron, če le »vsi zavihamo rokave«.
Zahtevno obnovo je ustavil koronavirus, a Georgelin vztraja, da nepričakovane težave ne bodo vplivale na zastavljeni rok. »Če bomo vsi stopili skupaj in bo delo dobro načrtovano, bo v cerkvi spet mogoče moliti v petih letih. Območje okoli katedrale sicer ne bo končano, morda tudi stolp ne povsem, a katedrala bo spet kraj, kjer bodo opravljali bogoslužje, in to je naš cilj,« pravi. Čeprav vsa dela takrat še zdaleč ne bodo končana. Obnova se pravzaprav niti še ni začela, saj še vedno potekajo dela za utrditev strukture cerkve.
Slavna katedrala na otoku sredi Sene je gorela pred očmi svetovne javnosti; zagorelo je 15. aprila lani med obnovitvenimi deli, ogenj so odkrili ob 18.45, ob vznožju 93-metrskega lesenega stolpiča, prekritega s svincem, ki ga je leta 1859 dodal arhitekt Eugène Viollet-le-Duc. Zublji so hitro pogoltnili ostrešje iz stoletja starih hrastovih tramov, ki so mu rekli gozd. Nemočni Parižani so objokani opazovali ogenj, ki se je bliskovito širil in razsvetljeval nočno nebo; malo pred 20. uro se je stolpič sesul v del obokane cerkvene ladje, medtem pa so gasilci neumorno reševali, kar se je rešiti dalo.
Kakšnih 500 se jih je kar 15 ur borilo z rdečim petelinom in preprečevalo, da bi se ogenj razširil s strehe na zvonika z zvonovi: če bi se to zgodilo, bi zvonovi, tudi največji 13-tonski, zgrmeli in pod sabo podrli zgradbo. A jim je uspelo, ogenj so pogasili ob 9.30 naslednjega dne. Uničeni sta bili dve tretjini strehe, gozda ni bilo več, prav tako ne dela obokanega stropa, 400 ton svinca je postalo prah, ki ga je deloma odpihnil veter – toda katedrala je še vedno stala!
Macron je narodu nemudoma obljubil, da bo katedrala kot feniks vstala iz pepela, in to že v petih letih. »Znova jo bomo zgradili. Skupaj. Je del naše francoske usode. To vam obljubljam,« je povedal francoski predsednik. Od tistega dne 40-članski (javni) odbor nadzoruje obnovo in se sooča z mnogimi izzivi. Dela so se ustavila že poleti lani, dokler niso odstranili vsega svinca, potem pa spet jeseni, ko je v Parizu pihalo z do 40 km/h. In spet letošnjo pomlad, ko so zaradi covida-19 razglasili karanteno in delavce poslali domov.
A vse to niti najmanj ne vpliva na čebele, ki so v panjih na strehi katedrale preživele ognjeno stihijo, 30.000–45.000 čebel je prejšnji teden obiskala čebelarka Sibyle Moulin. »Na žalost je prav takrat deževalo, a sem jih dobro videla. To je zdaj zanje najaktivnejše obdobje leta.«
Petnajst ur groze
Toda Jean-Louis Georgelin, ki nadzoruje obnovo 850-letne katedrale, je prepričan, da lahko slavno pariško cerkev iz 13. stoletja, ki jo je pred letom dni razdejal silovit požar, še vedno obnovijo v skladu z načrti, torej do leta 2024, kot je lani oznanil predsednik Emmanuel Macron, če le »vsi zavihamo rokave«.
Macron je narodu obljubil, da bo katedrala kot feniks vstala iz pepela, in to že v petih letih.
Zahtevno obnovo je ustavil koronavirus, a Georgelin vztraja, da nepričakovane težave ne bodo vplivale na zastavljeni rok. »Če bomo vsi stopili skupaj in bo delo dobro načrtovano, bo v cerkvi spet mogoče moliti v petih letih. Območje okoli katedrale sicer ne bo končano, morda tudi stolp ne povsem, a katedrala bo spet kraj, kjer bodo opravljali bogoslužje, in to je naš cilj,« pravi. Čeprav vsa dela takrat še zdaleč ne bodo končana. Obnova se pravzaprav niti še ni začela, saj še vedno potekajo dela za utrditev strukture cerkve.
30 tisoč čebel in več je preživelo ognjeno stihijo.
Slavna katedrala na otoku sredi Sene je gorela pred očmi svetovne javnosti; zagorelo je 15. aprila lani med obnovitvenimi deli, ogenj so odkrili ob 18.45, ob vznožju 93-metrskega lesenega stolpiča, prekritega s svincem, ki ga je leta 1859 dodal arhitekt Eugène Viollet-le-Duc. Zublji so hitro pogoltnili ostrešje iz stoletja starih hrastovih tramov, ki so mu rekli gozd. Nemočni Parižani so objokani opazovali ogenj, ki se je bliskovito širil in razsvetljeval nočno nebo; malo pred 20. uro se je stolpič sesul v del obokane cerkvene ladje, medtem pa so gasilci neumorno reševali, kar se je rešiti dalo.
Kakšnih 500 se jih je kar 15 ur borilo z rdečim petelinom in preprečevalo, da bi se ogenj razširil s strehe na zvonika z zvonovi: če bi se to zgodilo, bi zvonovi, tudi največji 13-tonski, zgrmeli in pod sabo podrli zgradbo. A jim je uspelo, ogenj so pogasili ob 9.30 naslednjega dne. Uničeni sta bili dve tretjini strehe, gozda ni bilo več, prav tako ne dela obokanega stropa, 400 ton svinca je postalo prah, ki ga je deloma odpihnil veter – toda katedrala je še vedno stala!
Kot feniks iz pepela
Macron je narodu nemudoma obljubil, da bo katedrala kot feniks vstala iz pepela, in to že v petih letih. »Znova jo bomo zgradili. Skupaj. Je del naše francoske usode. To vam obljubljam,« je povedal francoski predsednik. Od tistega dne 40-članski (javni) odbor nadzoruje obnovo in se sooča z mnogimi izzivi. Dela so se ustavila že poleti lani, dokler niso odstranili vsega svinca, potem pa spet jeseni, ko je v Parizu pihalo z do 40 km/h. In spet letošnjo pomlad, ko so zaradi covida-19 razglasili karanteno in delavce poslali domov.
Če bo delo dobro načrtovano, bo cerkev leta 2024 spet kraj bogoslužja.
A vse to niti najmanj ne vpliva na čebele, ki so v panjih na strehi katedrale preživele ognjeno stihijo, 30.000–45.000 čebel je prejšnji teden obiskala čebelarka Sibyle Moulin. »Na žalost je prav takrat deževalo, a sem jih dobro videla. To je zdaj zanje najaktivnejše obdobje leta.«
