NASPROTJA
Črni petek našega vsakdana
Tragika je, da je trgovina postala motor, ki velja za kazalnik gospodarske rasti in faktor uspešnosti neke družbe
Odpri galerijo
FOTO: Blaz Samec
Tam daleč, v Tijuani, pet, šest ali mogoče deset in še več tisoč migrantov spi na prostem, pokritih s priložnostnim pregrinjalom ali zgolj kartonom, in čaka na vstop v Združene države Amerike. Bolje pripravljeni imajo šotore. Premoženja imajo, kolikor so ga lahko strpali v plastične vrečke ali na vozičke, ki jih potiskajo pred seboj. Tudi otroški pridejo prav.
Nekoliko bolj severno so tisoči in tisoči, pravzaprav milijoni in milijoni Združenih Američanov prav tako spali na prostem, pokriti s priložnostnim pregrinjalom ali zgolj kartonom, in čakali na vstop v trgovine. Iznajdljivejši so imeli šotore. Kar so nakupili, so strpali v plastične vrečke ali na vozičke, ki so jih potiskali pred seboj. Tudi otroški so jim prišli prav. Kdor ni želel prebedeti noči na črni petek na pločniku ali parkirišču pred trgovino, je poiskal nadomestnega čakalca: na Mail online News sem zasledil podatek, da za 22 dolarjev na uro. V pol dneva so lahko ti posojevalci teles zgolj s stanjem na mestu zaslužili letni bruto družbeni proizvod prebivalca Malavija ali več kot enomesečno plačo katerega koli izmed množice ponižanih in razžaljenih pred mejo države, ki jo – le kdo bi vedel, zakaj – istovetijo z rajem na zemlji. Z obljubljeno deželo. So se zanjo odločili ob gledanju takih prizorov nakupovalne norije?
In res gre predvsem za prizore. Za žalostne prizore. Za iskane prizore, s katerimi migrantom naklonjeni ali nenaklonjeni novinarji iščejo odziv gledalcev, politiki pa s svojimi izjavami nabirajo ali izgubljajo točke. Povprečnega migranta, ki želi prečkati mejo med Mehiko in ZDA, ne zanima prisotnost televizijskih kamer. Želi le priti čez in uresničiti svoj sen. Zgodbe o tistih, ki se jim sanje spremenijo v moro, ga ne zanimajo. Po podatkih iz ameriških socioloških študij vsak teden nezakonito prestopi mejo deset tisoč migrantov, tretjino ujamejo in vrnejo, s tem pa jim ne zatrejo želje po vnovičnem preizkušanju sreče. Mnoge ujamejo dvakrat ali trikrat v enem letu, potem jim najverjetneje uspe. Rekorderjev statistike ne navajajo.
Število prebivalcev ZDA se vsak dan poveča za več kot 2800 priseljencev, in to predvsem Azijcev, tako da se tokratni selitveni val na zahvalni dan in črni petek niti ne bi preveč poznal na ravni mesečne, kaj šele letne statistike, če mu ne bi že od začetka namenjali tolikšne pozornosti. Prihajal je najavljen kot cunami, tako da se je preprosto moral zgoditi, da je moral trčiti ob nastavljeno ograjo in se ob njej razbiti. Kot je najavljen prišel črni petek, ki se je prav tako preprosto moral zgoditi. Ker tudi sodobni človek potrebuje rituale, obrede skupne pripadnosti, in ker živi v potrošniški družbi, ji dokazuje svojo zvestobo z nakupovalno obsedenostjo.
Taki prizori me pogosto za sekundo ali dve nasmejijo, nato pa za dalj časa razžalostijo. Sindikalni boj za 8-8-8 je omenjal delo, počitek in kulturo, duhovni napredek, lahko tudi rekreacijo in zabavo, ne pa izkoriščanja prostega časa za nakupovalne pohode, ki so docela zameglili razum človeštva. Tragika je, da je trgovina postala motor, ki velja za kazalnik gospodarske rasti in faktor uspešnosti neke družbe. Tovrstni indeks napredka so gospodarji sveta vsilili prebivalcem vseh celin, vseh držav, vseh mest, vasi in zaselkov. Materialnost je povsem požrla duhovnost. Še katoliki poslušajo papeža bolj iz navade, mogoče celo spoštovanja, sliši (upošteva) pa ga ne nihče. Pa če poziva k miru ali pomoči in sprejetju migrantov.
Težko je v hrupu glasnih in prikritih reklam iskati notranji mir, sproščenost, srečo. Navadili so nas, da je vse možno kupiti, toda tega ne prodaja nihče. Še najmanj v ZDA, še najmanj na razprodajah. In to je pravi črni petek našega vsakdana.
Nekoliko bolj severno so tisoči in tisoči, pravzaprav milijoni in milijoni Združenih Američanov prav tako spali na prostem, pokriti s priložnostnim pregrinjalom ali zgolj kartonom, in čakali na vstop v trgovine. Iznajdljivejši so imeli šotore. Kar so nakupili, so strpali v plastične vrečke ali na vozičke, ki so jih potiskali pred seboj. Tudi otroški so jim prišli prav. Kdor ni želel prebedeti noči na črni petek na pločniku ali parkirišču pred trgovino, je poiskal nadomestnega čakalca: na Mail online News sem zasledil podatek, da za 22 dolarjev na uro. V pol dneva so lahko ti posojevalci teles zgolj s stanjem na mestu zaslužili letni bruto družbeni proizvod prebivalca Malavija ali več kot enomesečno plačo katerega koli izmed množice ponižanih in razžaljenih pred mejo države, ki jo – le kdo bi vedel, zakaj – istovetijo z rajem na zemlji. Z obljubljeno deželo. So se zanjo odločili ob gledanju takih prizorov nakupovalne norije?
In res gre predvsem za prizore. Za žalostne prizore. Za iskane prizore, s katerimi migrantom naklonjeni ali nenaklonjeni novinarji iščejo odziv gledalcev, politiki pa s svojimi izjavami nabirajo ali izgubljajo točke. Povprečnega migranta, ki želi prečkati mejo med Mehiko in ZDA, ne zanima prisotnost televizijskih kamer. Želi le priti čez in uresničiti svoj sen. Zgodbe o tistih, ki se jim sanje spremenijo v moro, ga ne zanimajo. Po podatkih iz ameriških socioloških študij vsak teden nezakonito prestopi mejo deset tisoč migrantov, tretjino ujamejo in vrnejo, s tem pa jim ne zatrejo želje po vnovičnem preizkušanju sreče. Mnoge ujamejo dvakrat ali trikrat v enem letu, potem jim najverjetneje uspe. Rekorderjev statistike ne navajajo.
Število prebivalcev ZDA se vsak dan poveča za več kot 2800 priseljencev, in to predvsem Azijcev, tako da se tokratni selitveni val na zahvalni dan in črni petek niti ne bi preveč poznal na ravni mesečne, kaj šele letne statistike, če mu ne bi že od začetka namenjali tolikšne pozornosti. Prihajal je najavljen kot cunami, tako da se je preprosto moral zgoditi, da je moral trčiti ob nastavljeno ograjo in se ob njej razbiti. Kot je najavljen prišel črni petek, ki se je prav tako preprosto moral zgoditi. Ker tudi sodobni človek potrebuje rituale, obrede skupne pripadnosti, in ker živi v potrošniški družbi, ji dokazuje svojo zvestobo z nakupovalno obsedenostjo.
Taki prizori me pogosto za sekundo ali dve nasmejijo, nato pa za dalj časa razžalostijo. Sindikalni boj za 8-8-8 je omenjal delo, počitek in kulturo, duhovni napredek, lahko tudi rekreacijo in zabavo, ne pa izkoriščanja prostega časa za nakupovalne pohode, ki so docela zameglili razum človeštva. Tragika je, da je trgovina postala motor, ki velja za kazalnik gospodarske rasti in faktor uspešnosti neke družbe. Tovrstni indeks napredka so gospodarji sveta vsilili prebivalcem vseh celin, vseh držav, vseh mest, vasi in zaselkov. Materialnost je povsem požrla duhovnost. Še katoliki poslušajo papeža bolj iz navade, mogoče celo spoštovanja, sliši (upošteva) pa ga ne nihče. Pa če poziva k miru ali pomoči in sprejetju migrantov.
Težko je v hrupu glasnih in prikritih reklam iskati notranji mir, sproščenost, srečo. Navadili so nas, da je vse možno kupiti, toda tega ne prodaja nihče. Še najmanj v ZDA, še najmanj na razprodajah. In to je pravi črni petek našega vsakdana.
