Dan D za ameriško misijo na Mars

Iz vesoljskega središča Cape Canaveral je 30. julija lani na 480 milijonov kilometrov dolgo pot proti Marsu poletela nova vesoljska sonda Perseverance (Vztrajnost). Sondo je na pot proti oddaljenemu cilju ponesla zelo zanesljiva in dobro preizkušena 541 ton težka dvostopenjska raketa Atlas 5, modela 541, vredna kar 145 milijonov dolarjev.

Nasina sonda je do cilja potovala kar sedem mesecev, dosegla pa ga bo predvidoma jutri. Sestavljena je iz treh enot: stopnje za križarjenje, ki omogoča potovanje do planeta, vstopne in pristajalne enote, ki omogoča pristanek tretji enoti, ki je daljinsko vodeno raziskovalno vozilo, namenjeno raziskovanju površine planeta.
 

Sedem minut groze

Pred prihodom do cilja se od plovila loči stopnja za križarjenje, ki je opravila svojo nalogo in ni več potrebna. V atmosfero Marsa nato vstopi enota, katere naloga je najbolj zahtevna, saj mora dragoceno raziskovalno vozilo varno dostaviti na površino. V atmosfero vstopi s hitrostjo 20.000 kilometrov na uro ali skoraj 5,5 kilometra na sekundo. Vozilo varuje toplotni ščit, ki se segreje tudi na 1300 stopinj Celzija. Sledi zaviranje s padali in na koncu še s posebnim zaviralnim raketnim sistemom, imenovanim nebeško dvigalo. To bo vozilo spustilo na površino s hitrostjo le 2,7 kilometra na uro.

Celoten postopek pristajanja mora potekati avtomatsko, saj v tem času enosmerni radijski signal do Zemlje potuje kar deset minut. Če bo pri pristajanju nastala napaka, se bo polet končal neuspešno in na Marsu bodo pristale nove razbitine, ki jih je tam zdaj že kar nekaj. Pristajanje traja sedem minut, imenujejo ga tudi sedem minut groze.

Novo Nasino vozilo je narejeno po zgledu predhodnika Curiosity (Radovednost), a je nekoliko nadgrajeno. Enako kot Curiosity ima šest koles, vendar so ta večja, širša in iz novih materialov. Je tudi težje, saj tehta 1025 kilogramov, in je tako najtežji tovrsten robot za raziskovanje Marsa. Vir energije mu daje mali jedrski reaktor na plutonij, ki mu redno zagotavlja 110 vatov energije, kar sicer zadostuje za eno običajno žarnico. Reaktor naj bi vozilo z energijo oskrboval vsaj eno Marsovo leto oziroma 687 zemeljskih dni, je pa vozilo opremljeno še z dodatnim virom energije, litijevimi ionskimi baterijami.
 

Iskali bodo tudi življenje

Sonda ima na krovu kar 25 kamer in dva mikrofona. Nekaj teh kamer je namenjenih snemanju razvitja padal in pristanka. Po pristanku se bodo sprožile navigacijske kamere, kamere, ki opozarjajo na ovire, in tiste, ki snemajo okolje. Kamera je tudi na posebni robotski roki, ki proučuje in jemlje vzorce tal. Na krovu je tudi več različnih naprav in instrumentov, katerih naloga je proučevanje Marsovih tal, njihove kemije, iskanje ledu pod površino pa tudi slane vode do globine desetih metrov. Instrumenti bodo poleg tega merili temperaturo atmosfere, hitrost, smer in moč vetra, relativno vlažnost ter velikost in obliko prašnih delcev.
Na krovu je tudi mali brezpilotni helikopter Ingenuity, ki bo iskal znake morebitnega življenja na planetu. V vozilo je vgrajena še poskusna naprava, katere naloga je iz ogljikovega dioksida, ki ga ima Mars v ozračju zelo veliko, proizvajati kisik. Če bodo rezultati tega poskusa spodbudni, bi to pomenilo, da bi lahko tovrstne večje naprave v prihodnosti proizvajale kisik za astronavte.



Vozilo bo pristalo v kraterju Jezero, ki ima premer 45 kilometrov, ime pa je dobil po vasi v Bosni in Hercegovini. Leži na robu ravnice Isidis, malce severno od planetovega ekvatorja. Pred približno tremi do štirimi milijardami let je v tem kraterju tekla voda, tam so bili rečna delta, oaza in morda tudi pravo jezero. Posnetki satelitov, ki krožijo okoli Marsa, nakazujejo, da je območje polno mineralov, bogatih z ogljikom, in glino, kar bi lahko pomenilo, da je bilo tam nekoč prisotno preprosto življenje. Pristanek bo moral biti zelo natančen, saj je pristajalna elipsa velika vsega 7,7 x 6,6 kilometra, zato je sonda opremljena z novim in dopolnjenim sistemom, ki bo omogočal izogibanje skalam in drugim oviram.



Do zdaj je Američanom že osemkrat uspelo pristati na površini rdečega planeta, kar je nedvomno rekord. Zadnja sonda, ki je pristala na Marsu, je InSight. Neuspešna je bila samo sonda, namenjena na polarno območje planeta, ki se je leta 1999 ob pristanku raztreščila.