Darko o človeku, ki ni mogel molčati: »Moj oče se je zavzel zanj. Potem smo slišali, da so ga ubili«
Na današnji dan pred 32 leti je na železniški postaji v Baru pričakal očeta, ki je prihajal na obisk, je za oddajo Preverjeno na Novi TV povedal Darko Buzov. A njegov oče ni izstopil z vlaka. Skupaj z devetnajstimi drugimi potniki so ga v bosanskem kraju Štrpci ubili pripadniki paravojaške formacije Osvetnici (Maščevalci). In to zato, ker se je uprl njihovi vsiljeni identifikaciji potnikov.
Zagrebški režiser Nebojša Slijepčević je o tem dogodku posnel kratki film Človek, ki ni mogel biti tiho, ki je bil v ožjem izboru za oskarja.
»Je človek, ki je naredil res herojsko dejanje, pri tem je izgubil življenje in je pozabljen, zamolčan, ker ne sodi nacionalizem postjugoslovanskih držav. Je Hrvat, ki je živel v Srbiji in je dal svoje življenje za zaščito Bošnjakov. Ni se boril ne za Hrvaško, ne za Srbijo, ne za Bosno, ne za Jugoslavijo, niti se ni boril za nič, ampak za ljudi. In to verjetno razlog, zakaj ga nihče ni želel počastiti,« je dejal Slijepčević.
Za ugrabitev in umor dvajsetih potnikov z vlaka Beograd-Bar je bil obsojen le eden od udeležencev, Nebojša Ranisavljević. Čeprav je bilo dokazano, da je bil zločin skrbno načrtovan in da so bili v organizacijo poleg vojske in policije vpleteni tudi ljudje iz Jugoslovanskih železnic, nihče od njih nikoli ni bil obtožen.
Darko Buzov, edinec pokojnega Toma Buzova, nekdanjega upokojenega oficirja JLA, je novinarjem Preverjenega zaupal svoje spomine na očeta.
Darkova mama je leta zaman iskala odgovore v upanju, da je mož živ. In potem sta Darko in njegova mama prejela posnetek pričevanja ljudi, ki so bili omenjenega dne na vlaku 671 iz Beograda za Bar. Trije vojaki v maskirnih uniformah so hodili od kupeja do kupeja in od vseh potnikov zahtevali osebne dokumente. Tomo Buzov jim je dal svoje dokumente, ki so mu jih, ko so videli ime in priimek, vrnili. Odpeljali so samo državljane islamske veroizpovedi, tudi 17-letnika, ki ni imel dokumentov.
Tomo Buzov je bil upokojeni častnik Jugoslovanske ljudske armade, ki je bil umorjen, ker je poskušal preprečiti masaker v Štrpcih. Med 500 potniki je bil edini, ki je povzdignil glas in se postavij po robu srbskim paravojaškim enotam.
»In oče mu je rekel, naj se usede in šel ven namesto njega. In šele po treh, štirih letih smo dobili informacijo od človeka iz Višegrada, da so mojega očeta ubili na postaji Šrpce,« je povedal Darko.
Po več letih je Darkova mama stopila v stik s 17-letnikom, ki je potrdil resničnost omenjenih dogodkov.
»Najverjetneje ga je v tisti situaciji vodila neka misel, da je mlad fant, da nima pojma, za kaj gre, bolje je, da on, ki je vojaška oseba, vstane in odide. Saj bo pobegnil, saj je vojska vendarle vojska, malo se spoštujejo med seboj,« je pojasnil Darko.
Vendar ni pobegnil. Prav tako ne ostalih devetnajst potnikov, ki so jih z vlaka 671 odpeljali iz Beograda v Bar.
