Dečku ukradli težko nabrane robide

Pred dnevi je šokirala zgodba o človeški brezsrčnosti, ki jo je že tako mlad izkusil dvanajstletni Zuhdija iz Kladnja v Bosni in Hercegovini. Deček, ki družini pomaga do preživetja s prodajanjem robid, je pred dnevi ostal brez sladkih plodov, potem ko so mu dragoceni vir zaslužka kar ukradli.
 

Na svetu so tudi srčni ljudje

Okrutna lopova, bila sta moška v kombiju, sta robide najprej poskusila, češ da jih bosta zagotovo kupila, a sta mu potem sadje preprosto iztrgala iz rok, ne da bi plačala cent, in se odpeljala. Zuhdija, po domače Zule, je v solzah stekel domov, kjer sta ga potolažila mama Senada in oče Fikret, zgodba pa je kmalu dosegla tudi medije. In k sreči znova predramila ljudi dobrega srca, ki so sklenili družini Alić pomagati po najboljših močeh. Najbolj pa jih je očarala neznanka iz Sarajeva, ki je Zuhdiji nakupila kar učbenike in šolske potrebščine za prihajajoče leto, dvanajstletnik bo tako prvič v življenju sedel v šolske klopi popolnoma opremljen, in to s povsem novim gradivom in pripomočki, ki bodo samo njegovi!

»Poslala mi je fotografijo vsega, kar mi je kupila, zdaj pa čakam, da nas pride obiskat in mi prinese knjige. Še nikoli se nisem tako zelo veselil šole,« pove Zuhdija, ki se je po drzni tatvini že potolažil. Ne nazadnje je prijazna gesta dobre gospe iz prestolnice dokaz, da na svetu obstajajo tudi srčni ljudje.


Hvaležna sta tudi Senada in Fikret, ki imata še tri otroke in že dolgo bijeta bitko z brezposelnostjo, a upata, da bo zanje kmalu posijalo sonce. Po objavi Zuhdijeve zgodbe sta se spopadala s številnimi kritikami in tudi grožnjami, češ da sina silita v delo, a poudarjata, da njun otrok služi denar, ker si tako sam želi. »Zaveda se, da živimo v pomanjkanju, a obenem ve, da mu ni treba delati. Vendar si sam želi. Sicer pa na podeželju ni prav nič neobičajno, da otroci kaj prodajajo ob prometni cesti, ki povezuje Tuzlo in Sarajevo, vsak rad kaj zasluži. Zule rad prodaja robide, maline, jurčke ...

Zame je pomembno, da si vedno vzame čas za igro, da je vesel otrok in da se bo nekoč spominjal otroštva kot srečnega obdobja,« pove Senada, ki upa, da bo mož na jesen dobil službo gozdarja, sama pa rada priskoči na pomoč sosedom na poljih. Zaradi bolezni v redno službo žal ne more.