NISO MU VERJELI

DNK potrdil pravnuka Sedečega bika

Mati mu je zabičala, da ne sme govoriti o slovitem predniku. Leta 1992 je vendarle postal njegov glas.
Fotografija: Sedeči bik je umrl 1890. FOTO: Npg/smithsonian/Reuters
Odpri galerijo
Sedeči bik je umrl 1890. FOTO: Npg/smithsonian/Reuters

Dolgo mu niso verjeli, a znanost je nesporno dokazala, da je moški iz Južne Dakote prav zares pravnuk slovitega indijanskega poglavarja. Ernie LaPointe je ob podpori znanstvenikov z Eskejem Willerslevom z univerze v Cambridgeu na čelu dokončno razblinil vse dvome glede svojih prednikov, genetski fragmenti, ekstrahirani iz las, pač ne lažejo.

Kljub temu LaPointe jezno dodaja, da se bodo dvomljivci nedvomno znova našli in začeli iskati pomanjkljivosti raziskovalne metode. »Ljudje dvomijo o mojem izvoru, odkar sem na svetu, gotovo jih ne bo prepričala niti ta raziskava,« poudarja LaPointe, ki se je v življenju spopadal tudi z brezdomstvom ter odvisnostjo od alkohola in marihuane. Pri sedemnajstih je bil sirota, leto pozneje pa se je opogumil in se pridružil vojakom. Pot ga je vodila vse do Vietnama, tam se je boril eno leto. O predniku je slišal le v otroštvu, po materinih pripovedovanjih, ki mu je zabičala, naj sorodstveno vez s Sedečim bikom, ki je umrl 1890., raje zamolči. Leta 1992 je sklenil javno spregovoriti in postal je glas svojega pradedka. A novo poslanstvo je bilo vse prej kot enostavno, se spominja v enem od svojih dokumentarnih filmov, saj mu javnost po večini ni verjela, da je to, za kar se izdaja.

Tu mu je na pomoč priskočil Willerslev, ki je za izpopolnjevanje DNK-analize potreboval 14 let. Inštitut Smithsonian v Washingtonu je leta 2007 LaPointu vrnil lasišče legendarnega poglavarja, LaPointe pa je v skladu s tradicijo zažgal večino ostankov, le delec izročil znanstvenikom. Ti so kljub mukotrpnim postopkom uspešno izpeljali metodo in LaPointa ustoličili kot pravnuka Sedečega bika.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije