Elektorski glasovi: Kaj je to in zakaj Američani ne izvolijo predsednika direktno

Prvi torek v novembru je v Združenih državah Amerike volilni dan. Ameriški volivci gredo vsako leto na prvi torek v novembru na volitve – vsaka štiri leta volijo predsednika države, vsako drugo leto kongresnike v spodnjem domu parlamenta, vsakih šest let senatorje v zgornjem domu ameriškega kongresa, pa potem vmes še župane in mestne svetnike, guvernerje, senatorje in poslance v parlamentih svojih zveznih držav. Za nameček takrat tudi lahko glasujejo še o vrsti referendumskih pobud za zakonodajne rešitve.

_________________________________

Na Slovenskih novicah razplet ameriških volitev spremljamo v živo. Bodite z nami cel večer, vso noč in naprej v sredine jutranje ure, ko bo znano, kdo bo novi predsednik ZDA. Zadnje novice poiščite na našem volilnem podportalu.

_________________________________

Velika večina ljudi misli, da so volitve v ZDA, zlasti ko gre za izbiro novega predsednika, praznik demokracije, da Američani neposredno volijo prvega moža svoje države, vendar ni povsem tako. Američani ne bodo neposredno volili Donalda Trumpa ali Kamale Harris, temveč bodo dejansko volili elektorje, posebne delegate – vseh je 538, ki se bodo, kot določa zvezni zakon, »prvi ponedeljek po drugi sredi v decembru« zbrali na različnih krajih v svojih zveznih državah (kongresih, sodiščih, guvernerskih uradih) in oddali svoj glas za predsednika in podpredsednika. Čeprav lahko pogosto slišimo, kako so ZDA ena od utemeljiteljic demokracije in demokratične ureditve, pa je njihov volilni sistem zelo zelo arhaičen.

Od geografije do zaupanja

Po razlog, zakaj torej Američani prvega človeka svoje države, ki je pravzaprav šef izvršilne veje oblasti, ne volijo neposredno, je treba iti več kot 230 let v zgodovino, v začetke nastanka Združenih držav Amerike. V medijih je mogoče prebrati več razlag – od tega, da so se »ustanovni očetje«, kot Američani imenujejo tvorce svoje države, za elektorski volilni sistem odločili zaradi geografskih in demografskih razlogov. Na slabo poseljenih prostranstvih prvotnih 13 zveznih držav s slabimi prometnimi povezavami za prevoz volilnih skrinjic naj bi določili elektorje, ki so potem zastopali voljo volivcev.

Idejni oče elektorskega volilnega sistema Gouverneur Morris

Obstajajo tudi razlage, da pisci ameriške ustave niso zaupali slabo izobraženim volivcem, in da bi preprečili vzpon kakšnemu populistu, so izumili elektorje, ki so bili nekakšna varovalka, da na volitvah ne bi zmagal neprimeren kandidat. Očetje ameriške države naj bi se torej bali populizma v neposredni demokraciji in so elektorski sistem volilni zato zasnovali kot dodatno varovalko pred korupcijo oblastnikov v glavnem mestu, pa tudi kot zagotovilo vpliva manjših zveznih držav.

Whigovci in federalisti

A za sistem elektorjev je neposredno kriv Morris, sicer Newyorčan, ki pa je pri snovanju ameriškega političnega sistema zastopal zvezno državo Pensilvanijo. Leta 1787 je namreč potekal ustavnopravni boj med zagovorniki, ki so jih takrat poznali kot whigovce – danes bi jih šteli med klasične liberalce –, ki so zagovarjali rešitev, naj predsednika ZDA izvoli kongres, saj je navsezadnje samo izvrševalec volje parlamenta.

Pravilo en človek en glas v Ameriki ne velja

Tej zamisli so nasprotovali tako imenovani federalisti, ki so se zavzemali za uravnotežen odnos med zakonodajno (kongresom) in izvršilno (predsednikom) oblastjo. Po njihovem mnenju naj bi oblast predsednika Združenih držav izhajala neposredno iz ljudstva. Volili naj bi ga na neposrednih volitvah in zmagal bi tisti, ki bi ga obkrožila več kot polovica volilnega telesa. A so se federalistom uprle manjše zvezne države (Rhode Island, Delaware, New Hampshire itd.), ki so se bale, da bi na neposrednih volitvah prevladala volja večjih držav (New York, Pensilvanija, Virginia, Massachusetts itd.)

Potem so oblikovali več kompromisnih predlogov, a noben ni bil dovolj dober. Po neuspehu na ustavodajni konvenciji so prosili Gouverneurja Morrisa, ki je vodil odbor za slog, naj poskuša še on najti kakšno rešitev. Osmega septembra 1787 je v imenu svojega odbora predlagal sistem elektorjev. Vsaka zvezna država naj imenuje takšno število elektorjev, ki bo ustrezalo skupnemu številu senatorjev in kongresnikov, kolikor jih ima posamezna država v kongresu. Tisti kandidat, ki dobi največ glasov, naj bo predsednik. Če je glasovanje neodločeno, pa naj šele potem kongres izbere predsednika izmed petih kandidatov z največjim številom glasov elektorjev. A glasujejo zgolj države, vsaka zgolj z enim glasom.

Tri petine svobodnega moža

K temu je treba dodati še določilo, ki ga je tudi predlagal eden od ustanovnih očetov ZDA, in sicer James Wilson, prav tako iz Pensilvanije, s katerim je zadovoljil države z velikim številom sužnjev. Ti seveda niso imeli nobenih pravic, kaj šele volilne. Ko so določali število kongresnikov, ki naj ga ima posamezna zvezna država, je bila prvotna zamisel, da je to odvisno od števila prebivalcev v posamezni državi. Volilni okraji, ki naj jih zastopajo predstavniki v kongresu, pa naj imajo v vseh državah približno enako število prebivalcev.

A kaj narediti s sužnji? Južnjaške države so ta dvom takoj izkoristile, zahtevale rešitev in Wilson je dobil idejo, da se vsak suženj šteje kot tri petine svobodnega moža. Tako so južnjaške države, kjer je bilo v tistem času največ sužnjev, pridobile moč v kongresu in posredno tudi pri številu elektorskih glasov. Zaradi tega določila so imele, na primer, južnjaške sužnjelastniške države leta 1833 v kongresu 98 kongresnikov od skupaj 240 kongresnikov, brez tako imenovanega tripetinskega kompromisa pa bi jih imele le 73 – torej v primeru, da bi se šteli samo drugi, »svobodni« prebivalci. Po državljanski vojni so nekdanje sužnje sčasoma začeli šteti kot enakopravne državljane, a ker jim niso omogočali, da bi kot enakopravni državljani sodelovali na volitvah, so bile južnjaške države vse do 60. let prejšnjega stoletja zaradi tega na boljšem. Imele so več prebivalcev in kongresnikov, ne pa tudi dejanskih volivcev.

Nekateri glasovi so pomembnejši

A ne glede na to tudi danes elektorski sistem ni narejen tako, da bi bolj ali manj ustrezal številu prebivalstva, ampak je pravzaprav ostal usedlina nekih drugih časov, ki nikakor ne ustreza dejanskemu stanju zaradi ustavnega določila, da ima vsaka država toliko elektorjev, kolikor ima v kongresu poslancev in senatorjev. Slabo poseljene države, kot so Montana, Severna in Južna Dakota in manjše države Nove Anglije, imajo po tri elektorje, seštevek enega kongresnika in dveh senatorjev. Isto seveda velja za velike države, le da je njihovo število kongresnikov ustrezno večje. Kalifornija kot največja država ima na primer 55 elektorskih glasov, seštevek 53 kongresnikov in dveh senatorjev.

Vendar ta sistem omogoča, da se število volivcev, ki naj bi jih zastopal en elektor, bistveno razlikujejo. V Wyomingu na primer en elektor zastopa 193.000 volivcev, v Kaliforniji pa kar 718.000 ljudi. Na sploh je elektorski sistem sprt s pravili demokracije, saj ima kot že rečeno Kalifornija, kjer živi skoraj 40 milijonov ljudi, 55 elektorskih glasov, medtem ko ima 19 manjših zveznih držav, kjer živi 37 milijonov ljudi kar 96 elektorskih glasov. Pravilo en človek en glas v Ameriki torej ne velja. Elektorje določijo stranke na konvencijah po zveznih državah.

Zakaj prvi torek v novembru

Zakaj Američani volijo na torek po prvem ponedeljku v novembru? Odgovor sega daleč v zgodovino, ko se je večina Američanov preživljala z obdelovanjem zemlje. Zakonodajalci so sklenili, da je za volitve najprimernejši november, ko se dela na poljih končajo, vreme pa je v večini držav še vedno dovolj blago, da se volivci zlahka odpravijo na volišča. Ocenili so tudi, da je torek boljša izbira od ponedeljka, ker bi se morali, če bi bile volitve na ponedeljek, zaradi velikih razdalj številni volivci odpraviti na pot že v nedeljo, kar bi bilo v navzkrižju z nedeljskimi verskimi obredi v cerkvah. Da volitve ne bi sovpadle s cerkvenim praznikom vseh svetnikov – 1. novembrom – in dnem, ko večina trgovcev pregleduje bilance prejšnjega meseca, so za volilni dan določili torek po prvem ponedeljku v mesecu.