FOTO: Boeing bo gradil vesoljsko ladjo

Boeing, največja letalsko-vesoljska družba, ki sodeluje pri več vesoljskih programih, namerava izdelati novo lunarno vesoljsko ladjo s posadko, ki bi postala del novega programa raziskovanja Lune, znanega kot Artemida, katerega cilj je prvi pristanek ženske in ponovno moškega na Luni do konca leta 2024.

Najprej brez posadke

V nasprotju z zamislimi drugih vesoljskih in industrijskih družb bi ta vesoljska ladja proti našemu naravnemu satelitu odpotovala na krovu nove močne satelitske nosilne rakete SLS block 1B. Tudi to razvija in gradi Boeing. Med sestavinami tega vesoljskega programa ima ključno vlogo. Boeing zdaj gradi manj zmogljivo različico rakete SLS ali vesoljskega izstrelnega sistema. Ta naj bi do Lune najprej odnesla vesoljsko ladjo brez posadke Orion. Nato bo sledil polet ladje s posadko do že dostavljenih sestavin lunarne orbitalne postaje oziroma portala in končno s pomočjo komercialnih raket več sestavin lunarne vesoljske ladje, ki bo omogočala pristanek najmanj dveh astronavtov na površju Lune. Več ameriških vesoljskih in industrijskih družb je predstavilo svoje predloge, kako si zamišljajo tako vesoljsko ladjo, moči so pri projektu združili Lockheed Martin, Northrop Grumman in Draper ter Blue Origins milijarderja Jeffa Bezosa. Njihova ladja je sestavljena iz treh delov: prehodnega, pristajalnega in vzletnega; prehodni omogoča spuščanje in vzpenjanje iz nizke lunine orbite do lunarne orbitalne postaje.

»Če poskušaš to vesoljsko plovilo sestaviti iz več dostavljenih enot in nekatere delujejo, druge pa ne, si v težavah. Zato smo se pri Boeingu odločili za najbolj ustrezno arhitekturo, ki je najbolj učinkovita pri najmočnejši raketi,« pravi Peter McGrath, direktor marketinga vesoljskega oddelka tega industrijskega velikana. Njihov predlog omogoča pristanek, ki ima samo pet kritičnih dogodkov, pri drugih predlogih je takih 11 in celo več.

Milijarda za razvoj

Prvi del lunine orbitalne postaje že gradi družba Maxar, bivalni del oporišča bo izdelala družba Nortropo Grumman, vesoljsko ladjo Orion pa Lockheed Martin. Sestavine bodo do Lunine orbite prišle do leta 2023, leto pozneje bo tja odpotovala vesoljska ladja, ki bo omogočila pristanek, tej pa bo sledila še ladja Orion s posadko. Orbitalna postaja bo okrog Lune potovala v zelo razpotegnjeni elipsasti orbiti. Njeni površini se bo najbolj približala na 1500 kilometrov in od nje najbolj oddaljila na 70.000 kilometrov. Tako orbito so izbrali zaradi stalnih komunikacij z Zemljo, poleg tega bodo tako pristajalni moduli laže dosegli kateri koli del Lunine površine.

Boeing vztraja, da je najučinkovitejši način za pristanek astronavtov na Luni v razvoju samo dveh enot, ki zajemata pristanek in vzlet s površine. Tako nalogo je imel pri programu Apollo lunarni modul, težak dobrih 15 ton. Boeingov predlog vključuje še težjo vesoljsko ladjo, ki bi jo na pot proti Luni poslala nadgrajena različica rakete SLS Block 1B – težka bi lahko bila kar 37 ton. Izvedla bi pristanek in vzlet ter se v vesolju spojila z lunarno orbitalno postajo ali vesoljsko ladjo Orion.

Nasa se še ni odločila, kateri predlog bo sprejela v nadaljnjo obravnavo. Izbrala naj bi dva najboljša ponudnika, vsak bi pri programu sodeloval s svojo konstrukcijo. Prva naj bi na Luni pristala 2024, druga leto pozneje. Problem so finance, saj bi za začetek razvoja lunarne vesoljske ladje potrebovala vsaj milijardo dolarjev in nato vsako leto zvišan proračun, kar bo težko in zahtevno.