FOTO: Kako se je Remington ustrelil v koleno

Orožje je globoko zakoreninjeno v družbo Združenih držav Amerike. Drugi amandma k ustavi daje Američanom pravico, da ga nosijo, in tretjina prebivalstva jo dobesedno in hudo resno jemlje. Približno trije od desetih imajo doma kos orožja ali več, zato ni čudno, da ima ameriško orožarsko združenje NRA – Nacional Rifle Association – zelo močno podporo med svojim večmilijonskim članstvom.



V prid tezi, da je orožarska kultura zelo vpeta v ameriško družbo in kulturo, govori dejstvo, da je prav NRA prvo civilnodružbeno gibanje v ZDA, ustanovljeno že kmalu po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865, zaradi svoje priljubljenosti pa je tudi zelo močan, če ne celo najmočnejši lobist v ameriški prestolnici, saj je prav NRA »zaslužen«, da s sklicevanjem na drugi amandma ameriške ustave v ZDA nimajo strožje zakonodaje glede kupovanja in nošenja strelnega orožja.

Američani imajo pri sebi doma po ocenah raziskovalnih organizacij med 265 in skoraj 400 milijoni kosov orožja (zakonitega in nezakonitega) zato ni nič čudnega, da zaradi posledic uporabe strelnega orožja (uboji, nesreče, strelski pohodi …) vsako leto v ZDA umre vedno več ljudi. Leta 2004 jih je od strelnega orožja umrlo 30.000, lani pa že 40.000 ljudi.

Rojstvo legende

Seveda je v takšni, k orožju naravnani družbi tudi proizvodnja tega praviloma zelo dobičkonosen posel. Praviloma smo v prejšnjem stavku uporabili zato, ker se je eno najbolj znanih ameriških podjetij za proizvodnjo strelnega orožja – pištol, revolverjev, pušk, polavtomatskih in avtomatskih pušk – lani znašlo v bankrotu, po katerem zelo počasi okreva, vprašanje pa je, ali bo to okrevanje sploh uspelo. Kajti zgodba ene najbolj znanih, tako rekoč legendarnih orožarskih družb Remington je zlasti zgodba o pohlepu zasebnih investicijskih skladov.



Remingtonove puške, revolverji in pištole so bili v zadnjih več kot 200 letih, odkar obstaja podjetje, pojem dobrega orožja. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1816, približno 40 let prej kot druga dva najbolj znana proizvajalca orožja v Ameriki, Smith & Wesson ali Colt. V mestecu Ilion v zvezni državi New York ga je ustanovil Eliphalet Remington. V domači kovačiji je skoval in oblikoval cev, na trgu kupil sprožilni mehanizem in rodila se je legenda. Zaradi velikega zanimanja za njegovo puško jo je začel serijsko izdelovati, po očetovi smrti pa je leta 1828 prevzel domačo kovačijo, se usmeril v izdelovanje orožja ter ustanovil podjetje E. Remington & Sons.

Dobavitelji ameriške vojske

Po izbruhu ameriško-mehiške vojne leta 1846 je v ZDA naraslo povpraševanje po orožju in Remington je dobil od vlade pogodbo za dobavo ročnega strelnega orožja, po izbruhu ameriške državljanske vojne leta 1861 pa je država spet potrebovala večje količine orožja in podjetje Remington, ki ga je medtem prevzel Eliphaletov najstarejši sin Philo, je postalo zelo velik dobavitelj unionistične (severnjaške) vojske.



Tik pred izbruhom prve svetovne vojne so Velika Britanija, Francija in carska Rusija naročile orožje pri Remingtonu. Takrat so izdelovali puške vrste M1916 Berthier, Pattern 1914 Enfield in Mosin-Nagant model 1891. Po ruski revoluciji je podjetje zašlo v težave, saj je najprej carska vlada odlašala s plačilom orožja, pozneje pa so boljševiki povsem preklicali naročilo carske vlade. Da bi preprečili bankrot podjetja, je že izdelano orožje za Rusijo potem odkupila ameriška vlada. Med obema vojnama, v času velike gospodarske krize, je podjetje Remington kupila korporacija DuPont, ki je izdelovala in razvijala nove vrste smodnika. A kmalu za tem se je Remington znašel pod okriljem podjetja Peters Cartridge Company, ki je bilo specializirano za izdelavo nabojev. Med drugo svetovno vojno je Remington poleg orožja – najbolj znana puška iz takratnega obdobja je bila repetirka M1903A3 Springfield – ameriško vojsko preskrboval tudi s strelivom. Po drugi svetovni vojni pa vse do danes je bil največji ameriški proizvajalec pušk, od vojaških, lovskih do športnih in drugi največji izdelovalec pištol.

Finančne špekulacije

Leta 2007 je podjetje, ki se je takrat imenovalo Remington Arms, kupil zasebni delniški sklad iz New Yorka Ceberus Capital Managament za 118 milijonov dolarjev, katerega lastnik, milijarder Stephen Feinberg, je dolgoletni prijatelj in podpornik Donalda Trumpa. Nakup je deloval kot dobra naložba. Prodaja orožja v ZDA je stalno naraščala, saj je družba takrat prodala skoraj sedem milijonov kosov orožja na leto, leta 2002 pa le 3,3 milijona. Novi lastniki so se zavezali, da bodo prevzeli tudi stari dolg Remington Armsa v vrednosti 252 milijona dolarjev. A za nakup najstarejšega orožarskega podjetja v ZDA Ceberus Capital Managament ni uporabil svojega denarja, ampak je ustanovil finančni holding, ki je z denarjem iz skladov tveganega kapitala – tako imenovanih hedge skladov – dejansko kupil Remington. To se je pozneje izkazalo za usodno, saj so si vse tri enote, Remington, Ceberus in finančni holding, lahko posojale denar, in kar je še pomembneje, lahko so se samostojno zadolževale. Holding se je pred nakupom Remingtona zadolžil za 225 milijonov dolarjev, leta 2012 pa si je Remington sposodil nekaj sto milijonov dolarjev, da je odkupil dolg finančnega holdinga. Zaradi dobre prodaje orožja – takrat so prodali že 8,3 milijona kosov – so se te finančne špekulacije in podobna finančna telovadba zdele še obvladljive.

Pot navzdol

Toda leta 2012 se je zgodil strelski pohod, ko je Adam Lanza v osnovni šoli v mestecu Sandy Hook v ameriški zvezni državi Connecticut z Remingtonovo polavtomatsko puško bushmaster XM15-E2S ubil 26 otrok in učiteljev in povrhu še svojo mamo. Zaradi pritiska javnosti je zvezna država New York takrat sprejela za ameriške razmere zelo restriktivno zakonodajo in omejila oziroma otežila nakup orožja posameznikom. Prodaja orožja se je zmanjšala in novi lastniki Remingtona so takrat celo razmišljali, da bi podjetje prodali, a so se raje odločili za drugačno pot. Začeli so se ozirati po novi lokaciji za tovarno orožja in našli so jo na jugu ZDA v mestu Huntsville v Alabami, kamor se je preselila večina proizvodnje Remingtona iz obratov v New Yorku in Minnesoti. Iz Iliona v New Yorku so se v Alabamo preselili le leto dni, preden bi praznovali 200-letnico tovarne.
Kot je značilno za lastnike zasebnih delniških in investicijskih skladov, ki imajo zgolj en cilj, in to je ustvariti čim več dobička ne glede na ceno, so podobno ravnali v primeru Remington.



V starih tovarnah v Ilionu so imeli delavci, zahvaljujoč Sindikatu kovinarskih delavcev Amerike (UMWA), dolgoročne pogodbe o zaposlitvi, plačano zdravstveno zavarovanje in jih je bilo zelo težko odpuščati. A v Alabami, na novi lokaciji, že lokalna zakonodaja otežuje delo sindikatov, pri neoliberalnih ekonomistih tako priljubljena fleksibilnost delovne sile je veliko prožnejša, nižje so plače, a tudi izkušenost in znanje delavcev je precej slabše. Čeprav so delavcem obljubljali, da jim bodo plačevali 19,50 dolarja na uro, so v resnici dobivali precej manj, in ker prodaja orožja ni naraščala tako kot v letih nakupa tovarne, so v Ceberusu v Alabamo pošiljali nove in nove direktorje, ki o samem poslu niso veliko vedeli, so se pa zato bolj razumeli na finance. A prodaja se ni povečevala, leta 2017 so prihodki od prodaje orožja podjetju padli na 603 milijone dolarjev, to je kar 262 milijonov dolarjev manj kot leto prej.

Skoraj milijardni dolg

Remington je konec leta 2017 končal z več kot 800-milijonskim dolgom – za večino so krive finančne špekulacije iz začetka desetletja in lanska vložitev vloge za nadzorovani bankrot je bila logična posledica. Dolg so upniki, večino gre za investicijske družbe z Wall Streeta, spremenili v lastniške deleže novega Remingtona, ki pa za zadaj še ni povsem izplaval. Tovarna sicer normalno obratuje, kakšni so najnovejši finančni rezultati, pa še ni znano.

Če za konec dodamo še malce ironije, za padec prodaje orožja je bila tudi kriva izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Resni ameriški gospodarski komentatorju ugotavljajo, da je s Trumpovim prihodom v Belo hišo upadel strah pri ameriških ljubiteljih orožja, da bi vlada lahko s strožjo zakonodajo otežila dostop do orožja, zato so, v nasprotju z vladavino Baracka Obame, nehali tako množično kupovati orožje. Tako so ljubitelji orožja »škodovali« svoji industriji.