FOTO: Reportaža iz tržnice Arizona v distriktu Brčko: Edini originali so Balkanci

Novembra 1995 so tisti, ki so se na območju nekdanje Jugoslavije gledali prek puškinih cevi, odločili, da v ameriškem Daytonu podpišejo mirovni sporazum. Ne, mesto Dayton ni v ameriški zvezni državi Arizona, je v državi Ohio, in po logiki bi morala imeti tržnica ime Ohio, ne Arizona. Ampak logike na Balkanu ni.

Nekaj dni po podpisu sporazuma se je na razmejitveni črti nekaj kilometrov od mesta Brčko, domačini so mu dejali Koridor, začelo odstranjevanje minskega polja. Posel so prevzeli Američani. Še preden je bilo vse popolnoma brez nevarnosti, so na livadi že postavljali barake za trgovino med še pred mesecem na smrt sprtimi.

Ker se je začelo vrteti veliko denarja, se je ob trgovcih pojavila kopica kriminalcev. Prvo petletko je zaznamovalo obratovanje 20 nelegalnih, a vrhunsko opremljenih bordelov. Hazard in prostitucija sta postala ob trgovcih, poleg domačih treh nacij še grških, italijanskih, turških, predvsem pa kitajskih, sinonim za Arizono. Nekoč, v zlatih časih zloglasne tržnice, se je dalo tam kupiti šivalni pribor, Ukrajinko s solidno petico, vodovodarske klešče, lokomotivo in motor za letalo. Orožje?

Bilo je cenejše kot pečen odojek ali jagnje. In to ne pištola. Raketomet! Čeprav so na vhodih stala vozila z ameriškimi ostrostrelci! Na kaj so pazili pripadniki mirovnih sil IFOR? Predvsem na to, da se je tihotapstvo odvijalo pod potrebno zaščito.

Potem so se pristojne oblasti odločile, da temu dogajanju naredijo konec. Petdeset milijonov evrov je bilo namenjenih za novo trgovsko shemo, ki naj bi bila podobna civiliziranemu načinu trgovanja. Če bi radi videli, kako se zapravi omenjeni znesek za popoln nič, se odpeljite na potep po tržnici Arizona, ki je, mimogrede, tudi zagorela. Pravzaprav je pogorela skoraj do tal. Dvakrat, leta 2016 in letos aprila.

Ko so leta 2002 tržnico preplavili tržni inšpektorji in od okoli 2000 trgovcev zahtevali papirje, je bilo v izgredih ranjenih več trgovcev in inšpektorjev. Italijanski investitor, ki si je želel podrediti tržnico, je stisnil rep med noge, še Kitajci so izginili. Prostor, ki je v Bosni prvi združil na smrt sprte, je danes mrlič pri živem telesu.


Preostali poskušajo izvleči še zadnjo konvertibilno marko, evro, kuno ali dinar iz žepa mimoidočega. Za malo potrebo ob plehnati steni v obupno zaudarjajočem prostoru boste plačali, prav tako za vstop na območje tržnice. Ta res spominja na Divji zahod. Zavese vam ponudijo na avtu, ki je bil nazadnje vozen, ko se je v okolici Brčkega še streljalo, trgovec prodaja žeblje in vijake, ki so zarjaveli, še preden je Slobodan Milošević odletel v Haag.

»Od vseh kuplerajev je danes ostal samo še en mali sex shop,« nas je podučil Slobodan, ki kuha kavo in ob tem navrže, naj raje pojemo sendviče, ki jih imamo s seboj. »To, kar se danes ponuja na tržnici, ni za v želodec.« Pa saj vendar obratuje več čevapdžinic. »Poskusite, morda ne boste imeli težav. Ampak kot turisti ne boste dobili tistega, kar dobimo mi,« dobimo odgovor.

Gucci, Dolce&Gabbana, Tommy Hilfiger, Calvin Klein, da o Armaniju ne govorimo. Ponaredki z zašito etiketo in vsemi certifikati. Obutev je vrhunska, Nike in Adidas, malo manj je Pume.


»Na tržnici smo original samo Balkanci,« skomigne z rameni Dubravka, ki v svoji trgovinici že četrt stoletja prodaja spodnje perilo. Začela je v baraki, okoli nje je bilo poleti blato, pozimi sneg. Pravi, da bo vztrajala. Dokler bo na tržnici posel, ki ji zagotovi vsaj dostojanstvo, ker lahko dela. Zaslužka, kot je bil nekoč, ko se je švercalo, kartalo, hodilo v bordele in prekupčevalo z orožjem, že dolgo ni več. Ostal pa je zanimiv pogled na predel Balkana, ki je še vedno tak, kot da bo v okolici že zvečer spet začelo pokati. Zato se na tržnici Arizona splača ustaviti. Takšne turistične točke ni nikjer drugje na stari celini.