Ganljivo pismo Olene Zelenske: Otroci se rojevajo v kleteh, njihova življenja ne poznajo miru

Medtem ko številne ženske z otroki bežijo z območja Ukrajine, pa prva dama Olena Zelenska ostaja v domovini in stoji ob strani možu, predsedniku Volodimirju Zelenskemu. Svetu se je oglasila z ganljivim odprtim pismom.

Kot je zapisala, si pred več kot tednom dni nihče ni mogel predstavljati tega, kar se v Ukrajini dogaja danes. Toda 24. februarja so se zbudili v vojno, tanki so prečkali ukrajinske meje, vojaška letala so preletavala nebo, mesta so obstreljevale rakete.

»Na lastne oči sem videla: čeprav propaganda v Kremlju trdi, da gre za 'specialno operacijo', gre pravzaprav za pomor mirnih in nedolžnih civilistov.«

»Najhuje je brati o otrocih. Osemletna Alisa je umrla na ulicah mesta Okhtirke, četudi jo je njen dedek poskušal obvarovati s svojim telesom. Ali Polina iz Kijeva, ki je pod streli umrla skupaj s svojimi starši. Ali pa 14-letni Arsenij – v mirni soseski je umrl, ker mu je razbitina poškodovala glavo, reševalci pa ga niso mogli doseči zaradi požara.«

»Če bodo v Rusiji še enkrat zatrdili, da ne gre za vojno proti civilnemu prebivalstvu, bom najprej zaklicala ta imena.«

Kot je zapisala, se ženske in otroci te dni skrivajo v zakloniščih in v kleteh. Svet je pretresen ob fotografijah, kako ljudje ležijo v prostorih podzemne železnice, a za Ukrajince je to kruta realnost. So tudi mesta, od koder družine sploh ne morejo pobegniti več dni.

»Naši otroci imajo šolo v kleteh. Nekateri so se celo že rodili v kleteh. Prvi otrok, ki ni videl mirnega neba, toda le betonski strop kleti, se je rodil že prvi dan invazije. Otrok, ki v svojem življenju še niso spoznali miru, je vse več.«

Ta vojna ni le v streljanju na civiliste, je zapisala. Nekateri ljudje so odvisni od zdravil in stalnega zdravljenja, ki ga zdaj zanje ni več. »Mislite, da je enostavno vbrizgavati inzulin v kleti? Ali ko dobite astmatični napad. Da ne omenjam na tisoče bolnikov z rakom, ki so morali preložiti kemoterapije in obsevanja, od katerih je odvisna dolžina njihovih življenj. Ali pa invalidi, bolni in ostareli. Vojna proti tem ljudem je dvojno zlo!«

Olena Zelenska. FOTO: posnetek zaslona

Ceste so te dni polne beguncev, ženske in otroci so utrujeni in prizadeti, moški so odšli v boj, kajti Ukrajina se ne vdaja, kljub tem grozota, še piše Zelenska. »Okupator je verjel, da bo ukrajinska mesta hitro zavzel. A nepričakovano je naletel na odpor, ne le ukrajinske vojske, temveč tudi celotnega prebivalstva. Ukrajinci ali rusko govoreči Ukrajinci različnih političnih prepričanj, iz različnih regij, narodnosti so se združili v boju proti tej invaziji. Kot še nikdar doslej.«

V Kremlju so trdili, da jih bodo Ukrajinci pričakali kot osvoboditelje, z rožami, a čakale so jih molotovke.

Prebivalci napadenih mest so se organizirali in opravljajo patrulje po hišah, pomagajo tistim, ki so sami, pripravljajo hrano, nosijo zdravila in strelivo. Še naprej opravljajo svoje naloge lekarne, podjetja, prevoz in javne službe – da bo življenje šlo naprej in zmagalo. Zelenska se je zahvalila vsem prostovoljcem, ki tako srčno pomagajo v tej vojni. 

»Četudi napadalec to skriva, so vojaške izgube na ruski strani v tisočih. Odprli smo povezavo z Rusijo, za vse matere sinov, ki mislijo, da so njihovi otroci na vojaški vaji, kot trdi Kremelj. Zdaj vedo, da umirajo, ko poskušajo zavzeti Ukrajino.«

Poudarila je, da Ukrajina želi mir, a bo tudi branila svoje meje in svojo državo ter nikdar kapitulirala. Pozvala je okupatorja, naj sname rokavice, naj dopusti vsaj humanitarno pomoč tistim, ki so že več dni brez hrane v kleteh. Medije je pozvala, naj še naprej poročajo o tem, kaj se dogaja v Ukrajini in kažejo svetu resnico. 

»S tem pismom sem želela sporočiti, da vojna v Ukrajini ni vojna 'tam nekje zunaj'. To je vojna v Evropi in na mejah Evropske unije. Ukrajina ustavlja silo, ki lahko prodre v vaša mesta že jutri. Če ne ustavimo Putina, ki grozi z jedrsko vojno, potem varnega mesta na svetu ne bo več. Vse skupaj se zdi kot nočna mora. A to je naša realnost, v kateri trenutno živimo. In ne vemo, kako dolgo bomo še.«