IKONA
Gasilec tvegal življenje za torinski prt
Skeptiki laneno platno ves čas razglašajo za sleparijo.
Odpri galerijo
Torinski prt velja za ikono katoliške vere. Foto: REUTERS
Torinski prt je ena od ikon katoliške vere, dolg je 4,3 metra, na njem je viden obris visokega človeka z daljšimi lasmi in brado, vidni so tudi krvavi madeži na delih, kjer bi bili zapestja, bok in stopala: ustrezajo ranam, ki jih je Jezus dobil med križanjem. Mnogi verniki verjamejo, da je prav to tkanina, v katero so ovili posmrtne ostanke Jezusa Kristusa. Toda najnovejša visokotehnološka preiskava krvi na znamenitem torinskem mrtvaškem prtu je pokazala, da gre najverjetneje za – ponaredek.
Rimskokatoliška cerkev se še ni dokončno izrekla, ali verjamejo v avtentičnost tkanine, na kateri je podoba (obrnjena kot fotografski negativ) človeka, čigar rane spominjajo na razpelo, križanje. Kažejo bradatega človeka s sprednje in zadnje strani, z rokami, prekrižanimi na prsih. Na lanenem platnu so obris golega bradatega moškega in madeži krvi, ki je tekla iz ran na rokah in drugod po telesu. Mrtvaški torinski prt hranijo v posebni vitrini v torinski katedrali, kjer jo le redko postavijo na ogled javnosti.
Skeptiki so tkanino razglasili za mojstrsko srednjeveško sleparijo, tako je denimo že leta 1390 v pismu papežu Klementu VI. pisal škof Pierre d'Arcis; pozneje so testi z ogljikom iz leta 1988 pokazali, da je platno iz obdobja med letoma 1260 in 1390, vendar so ti rezultati vprašljivi zaradi številnih poskusov obnove slavnega prta. A se strokovnjaki kljub vsem raziskavam ne morejo zediniti glede starosti tega močno proučevanega artefakta: pred leti sta v knjigi Misterij prta avtorja profesor Giulio Fanti s padovske univerze in novinar Saverio Gaeta niti torinskega prta primerjala z različnimi vzorci, od tretjega stoletja pred našim štetjem pa vse do moderne dobe, in ugotovila, da je nit iz obdobja med letoma 280 pred Kristusom in 220 našega štetja, gre za časovni okvir, skladen s časom Jezusovega življenja. In tudi gostota tkanine je podobna tistim, ki so jih uporabljali pri pokopih v obdobju Jezusa pred 2000 leti, so pokazali izsledki njune raziskave.
No, zadnjo v vrsti študij sta s pomočjo prostovoljca in lutke ter najmodernejše tehnologije analize vzorcev madežev krvi opravila forenzika Matteo Borrini z liverpoolske univerze John Moores University in Luigi Garlaschelli z univerze v Pavii s kolegi, rezultate so objavili v publikaciji Journal of Forensic Sciences. Ugotavljali so, kje je kri na tkanini, kako je tekla, špricala. Predpostavljali so, da so rdeči madeži na torinskem platnu kri, ki so jo povzročile rane križanja, a se pokusi niso ujemali z dokazi, fotografijami z visoko ločljivostjo.
»Ko se je prostovoljec premikal, se madeži njegove krvi niso skladali s tistimi s prta,« pravijo raziskovalci: različne smeri gibanja krvi iz različnih telesnih delov niso bili konsistentni.
Zgodovina torinskega prta je dolga in kontroverzna. Prvič se je pojavil na Bližnjem vzhodu in v Franciji, pozneje ga je savojska dinastija prinesla v Torino, bilo je leta 1578; leta 1983 je nekdanji kralj Umberto II. platno zapustil papežu Janezu Pavlu II. Tkanina je bila skoraj uničena v požaru, ki je leta 1997 zajel kapelo Guarini torinske katedrale, da bi ga rešil pred ognjenimi zublji, je eden od gasilcev tvegal življenje.
Srednjeveška poneverba ali original?
Rimskokatoliška cerkev se še ni dokončno izrekla, ali verjamejo v avtentičnost tkanine, na kateri je podoba (obrnjena kot fotografski negativ) človeka, čigar rane spominjajo na razpelo, križanje. Kažejo bradatega človeka s sprednje in zadnje strani, z rokami, prekrižanimi na prsih. Na lanenem platnu so obris golega bradatega moškega in madeži krvi, ki je tekla iz ran na rokah in drugod po telesu. Mrtvaški torinski prt hranijo v posebni vitrini v torinski katedrali, kjer jo le redko postavijo na ogled javnosti.
1997.
leta bi bil prt skoraj uničen v požaru.
leta bi bil prt skoraj uničen v požaru.
Skeptiki so tkanino razglasili za mojstrsko srednjeveško sleparijo, tako je denimo že leta 1390 v pismu papežu Klementu VI. pisal škof Pierre d'Arcis; pozneje so testi z ogljikom iz leta 1988 pokazali, da je platno iz obdobja med letoma 1260 in 1390, vendar so ti rezultati vprašljivi zaradi številnih poskusov obnove slavnega prta. A se strokovnjaki kljub vsem raziskavam ne morejo zediniti glede starosti tega močno proučevanega artefakta: pred leti sta v knjigi Misterij prta avtorja profesor Giulio Fanti s padovske univerze in novinar Saverio Gaeta niti torinskega prta primerjala z različnimi vzorci, od tretjega stoletja pred našim štetjem pa vse do moderne dobe, in ugotovila, da je nit iz obdobja med letoma 280 pred Kristusom in 220 našega štetja, gre za časovni okvir, skladen s časom Jezusovega življenja. In tudi gostota tkanine je podobna tistim, ki so jih uporabljali pri pokopih v obdobju Jezusa pred 2000 leti, so pokazali izsledki njune raziskave.
Ko se je prostovoljec premikal, se madeži njegove krvi niso skladali s tistimi s prta.
No, zadnjo v vrsti študij sta s pomočjo prostovoljca in lutke ter najmodernejše tehnologije analize vzorcev madežev krvi opravila forenzika Matteo Borrini z liverpoolske univerze John Moores University in Luigi Garlaschelli z univerze v Pavii s kolegi, rezultate so objavili v publikaciji Journal of Forensic Sciences. Ugotavljali so, kje je kri na tkanini, kako je tekla, špricala. Predpostavljali so, da so rdeči madeži na torinskem platnu kri, ki so jo povzročile rane križanja, a se pokusi niso ujemali z dokazi, fotografijami z visoko ločljivostjo.
»Ko se je prostovoljec premikal, se madeži njegove krvi niso skladali s tistimi s prta,« pravijo raziskovalci: različne smeri gibanja krvi iz različnih telesnih delov niso bili konsistentni.
Na torinskem prtu so vidni madeži na delih, kjer bi bili zapestja, bok in stopala, ustrezajo ranam, ki jih je Jezus dobil med križanjem.
Zgodovina torinskega prta je dolga in kontroverzna. Prvič se je pojavil na Bližnjem vzhodu in v Franciji, pozneje ga je savojska dinastija prinesla v Torino, bilo je leta 1578; leta 1983 je nekdanji kralj Umberto II. platno zapustil papežu Janezu Pavlu II. Tkanina je bila skoraj uničena v požaru, ki je leta 1997 zajel kapelo Guarini torinske katedrale, da bi ga rešil pred ognjenimi zublji, je eden od gasilcev tvegal življenje.
