Govedina kot okoljski sovražnik številka ena

Okoljevarstveniki in zelene stranke po Evropi so v zadnjem času okrepili pritiske na politiko, naj z različnimi ukrepi poskrbi, da se bo zmanjšala proizvodnja mesa. Ena najnovejših pobud prihaja iz Nemčije, kjer je v vrstah stranke Zelenih, ki je v Nemčiji čedalje bolj popularna, vzniknil predlog za dodatno obdavčitev mesa. Naklonjeni so mu tudi v vladni socialdemokratski stranki, po njem pa bi meso izvzeli iz sistema znižanega DDV, ki velja za prehrambne izdelke in v Nemčiji znaša sedem odstotkov, ter ga umestili v standardno stopnjo DDV, ki tam znaša 19 odstotkov. Denar, ki bi ga država dobila od povečanega davka na dodano vrednost pri prodaji mesa, bi namenili za izboljšanje razmer, v katerih živijo živali, in zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov.

Globalno gibanje proti mesu

Ukrep, ki so mu naklonjeni tudi nekateri člani vladajoče krščansko-demokratske stranke kanclerke Angele Merkel, je tudi posledica nekakšnega globalnega prizadevanja proti uživanju mesa, ki po razvitem svetu poteka že več let. V tem sodeluje cela množica ljudi, od zdravnikov in strokovnjakov za prehrano, ki promovirajo bolj uravnoteženo hrano z več sadja in zelenjave in manj ali celo nič mesa, do okoljevarstvenikov, ki opozarjajo, da velike goveje farme proizvajajo zelo veliko toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida, tako da je govedoreja pristala pri vrhu največjih krivcev za globalno segrevanje okolja.

Sodeč po analizi, ki sta jo naredila mednarodni Inštitut za kmetijstvo in trgovino (Institute for Agriculture and Trade Policy) in nevladna organizacija Grain, bo ob sedanji rasti živinoreje po svetu ta leta 2050 odgovorna za 80 odstotkov izpustov toplogrednih plinov v ozračje, kar je precej več kot znašajo izpusti, ki jih povzroča izgorevanje fosilnih goriv (nafta, premog, zemeljski plin). Že zdaj reja živali za zakol pri izpustih toplogrednih plinov prekaša onesnaževanje, ki ga povzročijo vsi avtomobili, letala, ladje in vlaki na svetu.

Za višjo obdavčitev mesa

Zato ni čudno, da so k temu zdaj pritegnili tudi politike, zlati v tistih zahodnoevropskih državah, kjer je ozaveščenost ljudi o škodljivosti čezmernega izpusta toplogrednih plinov največja. Nemčija ni edina država, kjer razmišljajo o povečanju davka na dodano vrednost za meso, o posebnem davku na rdeče meso zelo resno razpravljajo tudi v političnih krogih na Danskem, na Švedskem pa je stranka zelenih že pred tremi leti v parlament vložila predlog za uvedbo posebnega podnebnega davka na hrano. Predloga za zdaj še niso sprejeli, a politične razprave o tem so zelo živahne.


Razprave, ne samo na Švedskem, gredo v to smer: če države že višajo davke na izdelke, za katere mislijo, da škodujejo ljudem in njihovemu zdravju – kot sta na primer tobak in alkohol –, bi lahko nekaj podobnega naredili z mesom. Še vedno je poceni, in če bi ga dodatno obdavčili in s tem vplivali na spremembe pri prehranjevalnih navadah ljudi, bi morda naredili nekaj koristnega za naš planet. Večji davki na meso bi lahko namreč pomenili, da se bo čedalje manj ljudi odločalo za nakup, kar bi vodilo k manjši proizvodnji in s temu tudi k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov.

Porabo mesa je treba zmanjšati

Vedno več raziskav bolj ali manj neodvisnih in nevladnih organizacij in ustanov ugotavlja podobno: radikalno zmanjšanje uporabe zlasti rdečega mesa ima lahko izjemen pomen, če se hoče človeštvo izogniti uničujočemu učinku spremembe podnebja. Pred dnevi so v študiji, ki jo je objavila revija Nature, ugotovili, da bi morale razvite države zmanjšati porabo mesa v prehrani za kar 90 odstotkov, če nočemo, da bi se ozračje v naslednjih letih segrelo za še dve stopinji Celzija, kar bi seveda prineslo katastrofalne posledice. Avtorji raziskave predlagajo bistveno povečanje uporabe zelenjave v prehrani, z le občasno uporabo mesa, saj pridelava žit in zelenjave ne prispeva toliko k izpustu toplogrednih plinov kot velike goveje in prašičje farme.
Govedoreja je zlasti v Južni Ameriki največji krivec za uničevanje gozdov v porečju Amazonke. Po nekaterih podatkih kar 80 odstotkov gozdov v Južni Ameriki posekajo ali požgejo samo za to, da bi povečali pašne površine za rejo govedi. A vsi vemo, kako je amazonski deževni gozd pomemben za podnebje na Zemlji.


V Evropski uniji bi zmanjšanje vnosa in pridelave živil živalskega izvora za 50 odstotkov ter nadomestitev z živili rastlinskega izvora zmanjšalo izpuste dušikovih spojin za 40 odstotkov, s kmetijstvom povezane izpuste toplogrednih plinov od 25 do 40 odstotkov in potrebo po obdelovalnih kmetijskih površinah na prebivalca za 23 odstotkov, je pokazala študija, ki so jo pred časom objavili v znanstveni reviji Global Environmental Change.

Misija nemogoče

Kako torej prepričati ljudi k manjši uporabi zlasti rdečega mesa? To je za prehranjevalne navade mnogih narodov po svetu zelo težavno, skoraj nemogoče. Nekaj podobnega kot bi želeli ljudi v Teksasu prepričati, naj ne kupujejo orožja, ali Slovence, naj se v službo ali po nakupih ne vozijo z avtomobilom. Uvedba višjih davkov je zagotovo lahko eden od takih ukrepov, saj je meso v trgovinah še vedno zelo poceni, če upoštevamo vse vplive, ki ga ima predelava mesa na okolje.

Pred dvema letoma so na univerzi v nemškem Augsburgu izračunali, koliko bi moralo stati meso, če bi upoštevali tudi vse sekundarne, zlasti okoljske, učinke njegove predelave. Ugotovili so, da bi v tem primeru morala biti cena kilograma mesa govedi, rejenega na farmi, vsaj dvakrat višja od sedanje. Govedina z bio kmetij pa bi morala biti dražja za vsaj 82 odstotkov. Če bi pri ceni navadne govedine vključili samo stroške onesnaženja z dušikovimi spojinami, bi jo to podražilo za 119 odstotkov, stroški onesnaženja s toplogrednimi plini za še dodatnih 57 in stroški energije pri pridelavi še za 20 odstotkov. Raziskovalci so pri tem izračunu upoštevali tudi posredne stroške, na primer denar, ki je vložen v prečiščevanje odpadnih voda z govejih farm. A vsi ti okoljevarstveni stroški nimajo tržne vrednosti in jih je zato težko natančneje ovrednotiti.

Višje cene niso dovolj

A ker ima višanje davkov in povečevaje cen v sodobni družbi slab prizvok, ki lahko vpliva tudi na politična razmerja sil, nekateri poznavalci opozarjajo, da samo višje cene mesa ne bodo dovolj, saj bi to lahko vplivalo na negativen odziv med prebivalstvom. Poleg tega niti bistveno višje cene mesa po navadi nimajo prav velikega vpliva na zmanjšanje porabe. Za primer lahko vzamemo Avstrijo, kjer je meso najdražje v državah Evropske unije, kar 46 odstotkov dražje od povprečja v Uniji, a tamkajšnji statistiki niso zaradi tega opazili nič manjše porabe. Prav tako ne v Luksemburgu, kjer je meso 42 odstotkov dražje od povprečja EU. V Sloveniji cene mesa sicer ne dosegajo povprečja EU, so celo tri odstotke nižje.

Prav zato nekateri pravijo, da bi morale države več vlagati v ozaveščanje in izobraževanje ljudi, naj jedo manj mesa, ne samo v skrbi za njihovo lastno zdravje, temveč tudi zavoljo prijaznejšega okolja. Poleg tega bi lahko del stroškov za onesnaževanje okolja, ki ga prispeva živinoreja, prevalili na izdelovalce umetnih gnojil, krme in drugo industrijo, ki sodeluje pri pridelovanju mesa. To bo sicer dvignilo ceno same pridelave mesa, a za višje cene ljudje ne bodo mogli kriviti politike oziroma države, učinki pa bi lahko bili podobni kot pri višjih davkih.