Gral varovala pred vojaki, nacisti in obveščevalci
Sveti gral, čaša, iz katere naj bi med zadnjo večerjo pil Jezus, vanjo pa naj bi po križanju zbrali tudi njegovo kri, velja za eno najpomembnejših relikvij krščanstva. V zgodovini so se ga mnogi želeli polastiti na bolj ali manj zakonite načine, ena od oseb, zaslužnih, da se je čaša ohranila do današnjih dni, pa je tudi španska pianistka Maria Sabina Suey. Mnogi jo kličejo kar varuhinja grala. Med špansko državljansko vojno, ki je trajala med letoma 1936 in 1939, ga je namreč goreča vernica skrivala pred tistimi, ki so relikvijo želeli ukrasti in prodati, večinoma so bili to vojaki, ki so menda večkrat preiskali njeno hišo, ko so se razširile govorice, da je čaša v njeni lasti.
A Španka si je zadala, da dragocenega predmeta ne pusti iz hiše. Skrivala ga je na vseh mogočih mestih, celo v okenski okvir je naredila odprtino, vanjo postavila čašo in desko tako natančno položila nazaj, da nihče ni posumil, da bi lahko bilo z oknom kaj narobe. Pozneje je Maria Sabina zavrnila celo kup zlata v vrednosti sedem milijonov pezet, ki so ji ga ponujali za gral pripadniki nemške nacistične stranke, zavrnila je tudi ponudbe več ameriških muzejev ter ga uspešno skrila pred britansko obveščevalno službo, ki ga je hotela odnesti na Otok. Čeprav so Marii Sabini obveščevalci ponujali varno pot zanjo in njeno družino v Veliko Britanijo, se ni vdala, raje je ostala v Španiji, kjer je bilo življenje vse prej kot prijetno.
Duhovnika sta zaklenila vrata, Sabina pa je pograbila čašo, jo zavila v svilo, nato v časopisni papir in stlačila v torbico.
Kako je povsem običajna Španka, ki je služila z igranjem klavirja in občasno čistila cerkve v bližini svojega doma, prišla do tako pomembne in želene relikvije, je razkrila Ana Mafe Garcia, predsednica mednarodnega znanstvenega odbora za preučevanje svetega grala, ki ji je dokumente, fotografije in druge zapise zaupala Marijina nečakinja.
»Bilo je jutro, 21. julija 1936, ko so bili Maria Sabina in dva duhovnika sami v katedrali. Mario je čaša vedno močno zanimala, z njo je čutila posebno povezavo, in takrat je dobila občutek, da nekaj ni v redu,« povzema Garcijeva. Dan prej je Maria namreč slišala, da so ob začetku državljanske vojne požgali štiri cerkve v bližini. Nato se je pred katedralo začela zbirati množica, duhovnika sta zaklenila vrata, Sabina pa je pograbila čašo, jo zavila v svilo, nato v časopisni papir in stlačila v torbico.
»Hitro je odšla skozi stranska vrata, na srečo je živela blizu, doma pa je čašo skrila pod omaro. Njeno hitro razmišljanje je rešilo neprecenljivo relikvijo in Španci jo še vedno slavijo kot rešiteljico svetega grala,« dodaja Garcijeva. Danes je čaša iz oniksa in zlata, ki jo krasijo biseri in dragi kamni, varno spravljena v posebni kapelici v metropolitanski stolnici v Valencii.
