Grozljiva resnica o truplih s Titanika: zato na razbitini nikoli niso našli človeških ostankov
Titanik je bil britanska potniška ladja, v tistem času eno najfascinantnejših plovil, izžareval je razkošje in glamur, vozovnice za prvo plovbo iz Southamptona v New York, ki je bila tudi edina, pa so bile razprodane. 10. aprila 1912 nihče ni mogel slutiti, da bo prav Titanik postal sinonim za pomorsko nesrečo brez primere. Zasnovan je bila namreč kot najbolj luksuzna in najvarnejša ladja tistega časa.
Prvo in edino potovanje
V noči na 14. april 1912, okoli 23.40, je Titanik trčil v ledeno goro. Trčenje je povzročilo veliko škodo, ladja se je z bliskovito hitrostjo polnila z vodo. Potonila je dve uri in 40 minut po trku. Eden od vzrokov tragedije je zagotovo hitrost plutja, saj naj bi Titanik kljub opozorilom o ledenih gorah v Atlantiku valove rezal prehitro.
Tukaj je še pomanjkanje rešilnih čolnov, Titanik jih je imel le 20, kar je zadostovalo za manj kot polovico potnikov in posadke. Poleg tega številni rešilni čolni niso bili napolnjeni do polne kapacitete zaradi neustrezne evakuacije in panike.
Temperatura vode je bila tiste usodne noči le 2,2 stopinje Celzija, pri kateri lahko človeško telo preživi le približno 15 minut. Življenje je izgubilo 1517 ljudi, največ možnosti za preživetje pa so imeli potniki v prvem razredu: rešili so jih 63 odstotkov.
Kaj se je zgodilo s trupli žrtev?
Resnico o tem skrivajo tajni telegrami, katerih avtorji so verjeli, da ne bodo nikoli prišli v javnost. V teh telegramih je jasno razvidno, da je kapitan ene od reševalnih ladij Mackay-Bennet želel iz morja pobrati vsa trupla. Toda kmalu je ugotovil, da je njegova ladja premajhna za 334 trupel, ki so jih našli. Zato so sprejeli sporno odločitev – nazaj bodo vrgli trupla potnikov iz najrevnejšega, tretjega razreda, da bi ostalo dovolj prostora za tiste iz prvega in drugega razreda. Verjeli so namreč, da imajo bogatejši večjo pravico do dostojnega pokopa.
Morje se je spremenilo v pokopališče
Ko se je pet dni pozneje prizorišču tragedije približala ladja SS Bremen, ki je plula iz Nemčije v Ameriko, so potniki na njej začeli kričati. V daljavi so videli bele lise, ki so bile pravzaprav zmrznjena telesa mrtvih, ki so še vedno nosili rešilne jopiče.
Nekaj dni po potopu se je mesto okoli tragedije spremenilo v ogromno vodno grobnico, z gosto meglo, zvokom pljuskanja valov, zmrznjenimi trupli in besedami duhovnika, ki je nesrečne žrtve pospremil v onostranstvo. »Videli smo žensko v spalni srajci z dojenčkom, tesno stisnjenim k prsim,« je povedala Johanna Stunke, potnica na Bremnu. »Tam je bilo tudi truplo ženske, ki je tesno objemala kosmatega psa, ki je bil podoben bernardincu. Nekateri so bili oblečeni za ples in večerjo, nekateri v spalnih srajcah in pižamah. Ena ženska je imela rešilni jopič in dva otroka v naročju.«
Konec aprila so trupla začela izginjati v globinah oceana.
Zakaj okoli razbitine Titanika ni ostankov človeških trupel?
Razbitino Titanika so leta 1985 našli na dnu severnega Atlantika, na globini približno 3800 metrov. Režiser filma Titanik James Cameron se je na razbitino spustil 33-krat. Pravi, da je videl vse mogoče – čevlje, oblačila in osebne predmete, a niti enega dela človeškega telesa. Enako trdijo tudi drugi, ki so se spustili do potopljene ladje.
Znanstveniki pravijo, da je večina ljudi, ki so umrli, verjetno nosila rešilne jopiče ter da so jih veter in valovi odnesli daleč v morje. Po potopu je nastala nevihta, ki naj bi trupla raznosila v radiju 80 kilometrov.
Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bilo v notranjosti potapljajoče se ladje ujetih na stotine ljudi. V globokem morju je glavni dejavnik, ki vpliva na razgradnjo, količina raztopljenega kisika v okoliški morski vodi. Tokovi nenehno dobavljajo svež kisik, ki pa napaja morska bitja, ki si z veseljem postrežejo z ostanki.
Toda razgradnja se upočasni, če je telo zaščiteno pred odprtim morjem, kar zmanjša raven kisika in sposobnost patogenih organizmov, da jih dosežejo. V mnogih starih razbitinah so tako našli kosti, zobe in včasih cela telesa. »Popolnoma odvisno od tega, kje so bili,« je nekoč dejal Tom Dettweiler, izkušeni morski raziskovalec, ki je imel pomembno vlogo pri iskanju ostankov Titanika. »Za Titanik faktor kisika pomeni, da so se mrhovinarji že zdavnaj pogostili na bližnjih truplih. Toda – vsaj teoretično – bi lahko bila trupla v nepoškodovanih delih trupa zaščitena pred morskimi tokovi in kisikom,« je dodal.
Drugi strokovnjaki za Titanik – vključno z Robertom D. Ballardom, najditeljem razbitine in dolgoletnim zagovornikom njene ohranitve – menijo, da je možno in morda verjetno, da človeški ostanki nedotaknjeni ležijo na neraziskanih območjih. »Ne bi me presenetilo, če so okoli motorja in glavne komandne kabine ohranjena telesa. Je globoko v notranjosti ladje in ta del je zelo težko preiskati, žrtev bi lahko bilo na desetine, morda celo na stotine,« je zaključil.
Nesreča Titanika je privedla do številnih sprememb mednarodnih pomorskih predpisov, vključno s povečanjem števila rešilnih čolnov na ladjah in ustanovitvijo Mednarodne konvencije o varstvu človeškega življenja na morju (SOLAS) leta 1914. Je najpomembnejša, obenem tudi najstarejša konvencija, ki pokriva obsežno področje, kako zagotoviti in izboljšati varnost na morju.
