Grozljiva smrt hrvaškega novinarja: naročilI so mu, naj dovolj pije in uživa slane palčke

Andrea Topić, novinarka Indexa in partnerica včeraj preminulega novinarja Vladimirja Matijanića, je na facebooku objavila grozljive podrobnosti njegove smrti. »To pišem, ker vem, da bi rad vedel, kaj se je zgodilo. Seveda nimam niti atoma moči, Niti atoma moči. Ni razloga za življenje. Brez njega.«

Potem ko je zbolel za covidom, ga je peljala v bolnišnico, saj zaradi številnih zdravstvenih težav ni bil cepljen. Tam so ga odslovili in mu svetovali na bolezen preleži v domači postelji. Omenjali so tudi, da obstajajo zdravila, ki bi pomagala, da bi bolezen lažje prebolel, a da jih niso imeli na voljo.

»Dva dni je imel temperaturo 38,9 stopinje, zbijali smo jo z dvema lekadoloma, na glavo sem mu dajala hladne obkladke, dajala vitamine, propolis, kuhala čaje in juhe. Poklical je imunologinjo in ji vse povedal. Rekla mu je, naj začne jemati tablete proti avtoimunski bolezni, ki mu jih je predpisala, dekortin, vitamin D in nekaj, kar ščiti želodec, čeprav ni gotovo, če se je znebil bakterije Helicobacter pylori.«

Niso ga hoteli sprejeti v bolnišnico

Vladimirju se je stanje poslabšalo, da sta klicala na urgenco. »Zjutraj, 5. 8. se je zbudil še šibkejši kot prej. Pojedel je polovico ovsene kaše. Kave ni maral, prav tako ne čaja. Ni mogel ne jesti ne piti. Ni mogel stati ne sedeti niti ležati. Ni mogel na stranišče. Klicala sem na infekcijsko urgenco, dvakrat, nihče se ni oglasil, iz tretje se je javila ženska, ki je rekla, da ni za v bolnišnico, naj se polula v lonček pri postelji, potem pa zlije v stranišče.«

Ko Vladimir ni mogel več ne jesti ne piti, je Andrea spet klicala na urgenco, pa so ji vsi zatrjevali, da so to normalni simptomi covida in da ni razloga za paniko. Vseeno je prosila, naj pride urgentna ekipa. »Ekipa je prišla okrog 13.40, dva tehnika, dala sta mu injekcijo. Dejala sta, da so to normalni simptomi, naj pije tekočino in naj jé slane palčke.« 

Isti dan so morali priti še enkrat, vendar je bilo tedaj za nesrečnega Vladimirja že prepozno. »Tedaj je tehnik zavpil kolegu: 'Pusti nosila, prinesi reanimacijo!' Oživljali so ga morda kakšno uro. Spravili so me iz sobe in zaprli vrata. Slišala sem zvok črpalke, s katero so mu verjetno črpali zrak v pljuča. Isti ljudje, ki so mu pred uro ali dvema rekli, da je v redu in da mu ni treba v bolnišnico. Iz istega hrvaškega zdravstva, ki mu je povedalo, da primanjkuje zdravil za bolnike, kot je on, za tiste, ki se ne morejo cepiti, ker imajo avtoimunske in druge bolezni.«