ŠOLSKA JADRNICA JADRAN
Hrvati bi Jadran, a jim ga Črnogorci ne dajo
Zagreb in Podgorica se že vrsto let dajeta glede lastništva šolske jadrnice.
Odpri galerijo
Šolska trijambornica Jadran pod zastavo črnogorske mornarice, ki je predmet spora med Podgorico in Zagrebom. Foto: Vojska Črne Gore
Čigav je Jadran, hrvaški ali črnogorski? Če gre zgolj za vprašanje morja, najbrž ni treba biti vedež. Je pač od obeh, pa še italijanski, slovenski in albanski. A veliko bolj zapleten je odgovor na vprašanje, čigav je Jadran, šolski trijambornik, nekdanji ponos Jugoslovanske kraljeve vojne mornarice in Jugoslovanske vojne mornarice (JRM).
Zdaj je privezan v črnogorskem Tivtu, na krmi plapola zastava črnogorske mornarice, in to dejstvo že več let hudo jezi sosede Hrvate. Hrvaški obrambni minister Damir Krstičević je že večkrat izjavil, da je vrnitev šolske ladje Jadran v Split ena od zunanjepolitičnih prioritet države.
Ti namreč pravijo, da bi moral biti privezan v Splitu, ki je bilo njegovo zadnje pristanišče vse do leta 1990, ko je odplul v Tivat na popravilo. Tam je dočakal razpad Jugoslavije, kot velika večina ladjevja nekdanje JRM. V Zagrebu trdijo, da je bila šolska ladja Jadran dolgo vpisana v ladijske knjige hrvaških pristanišč (domovala je tudi v Dubrovniku, Šibeniku, Splitu in Pulju), a Črnogorci se sklicujejo na to, da je bil Tivat zanjo po vojnem razporedu mornarice SFRJ matična luka in da je njihova tudi v skladu z dunajskim sporazumom o vprašanjih nasledstva.
V slednjem je bilo uveljavljeno t. i. teritorialno načelo, ki narekuje, da premično državno premoženje SFRJ preide na državo naslednico, na katere ozemlju je bilo na dan, ko je razglasila neodvisnost. Hrvaška je podpisala in celo potrdila ta sporazum v parlamentu, a se nanj sklicuje takrat, ko ji ustreza.
In tako že več kot dve desetletji traja spor med Podgorico in Zagrebom. Najbolj se je zaostrilo lani, ko je Jadran s črnogorskimi kadeti odplul do Malte. Zagreb je v La Valletto in tudi v Podgorico takoj poslal protestno diplomatsko noto, češ da gre za hrvaško ladjo.
Za Malto so se Črnogorci odločili namesto prvotno načrtovanih Benetk in Kopra, saj so se bali, da bi jim Hrvati zasegli ladjo. Cel škandal je na Hrvaškem izbruhnil lani poleti, ko so na praznovanje 85. rojstnega dne šolske trijambornice v Tivat povabili hrvaško pevko Vanno, ta je nastop odpovedala zaradi zgražanja v hrvaških medijih.
Medtem se je na Hrvaškem pojavila pripravljenost skleniti dogovor s Črnogorci, da bi se njihovi kadeti skupaj s hrvaškimi učili plovbe na Jadranu, če ladjo vrnejo. A to Črnogorci odločno zavračajo. V zadnjih dneh so znova razburili Hrvate, saj so se v črnogorskih časopisih pojavili zapisi, da bo to pomlad Jadran spet odplul na šolsko križarjenje po Sredozemlju, a tokrat naj bi na krmi plapolala kar zastava severnoatlantskega vojaškega zavezništva Nata.
Hrvati kot enega od argumentov za vrnitev Jadrana navajajo tudi, da gre za biser hrvaškega ladjedelstva, a resnica jim ne gre najbolj v prid. Odločitev za gradnjo šolske ladje vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije je bila sprejeta v Beogradu leta 1926 na sestanku pomorsko-propagandne organizacije Jadranska straža.
Začeli so zbirati denar in po nekaterih virih naj bi ga največ dobili iz Sarajeva, Beograda, Zrenjanina in Novega Sada. Večino 300.000 nemških mark je plačalo ministrstvo vojske in mornarice, del pa je prispeval tudi kralj Aleksander Karađorđević. Trijambornico je izdelala ladjedelnica v Hamburgu, 16. julija 1933 pa so jo slovesno pričakali v Tivtu, ki je bil tudi njena prva matična luka. Kot zanimivost povejmo še, da je Jadran leta 1938 iz Dubrovnika odplul v New York in na palubi gostil tudi Nikolo Teslo.
Šolska trijambornica Jadran pod zastavo črnogorske mornarice, ki je predmet spora med Podgorico in Zagrebom. Foto: Vojska Črne Gore
Zdaj je privezan v črnogorskem Tivtu, na krmi plapola zastava črnogorske mornarice, in to dejstvo že več let hudo jezi sosede Hrvate. Hrvaški obrambni minister Damir Krstičević je že večkrat izjavil, da je vrnitev šolske ladje Jadran v Split ena od zunanjepolitičnih prioritet države.
Ladijske knjige in vojni razpored
Ti namreč pravijo, da bi moral biti privezan v Splitu, ki je bilo njegovo zadnje pristanišče vse do leta 1990, ko je odplul v Tivat na popravilo. Tam je dočakal razpad Jugoslavije, kot velika večina ladjevja nekdanje JRM. V Zagrebu trdijo, da je bila šolska ladja Jadran dolgo vpisana v ladijske knjige hrvaških pristanišč (domovala je tudi v Dubrovniku, Šibeniku, Splitu in Pulju), a Črnogorci se sklicujejo na to, da je bil Tivat zanjo po vojnem razporedu mornarice SFRJ matična luka in da je njihova tudi v skladu z dunajskim sporazumom o vprašanjih nasledstva.
Titove avtomobile v Tehničnem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki želijo imeti Srbi.
V slednjem je bilo uveljavljeno t. i. teritorialno načelo, ki narekuje, da premično državno premoženje SFRJ preide na državo naslednico, na katere ozemlju je bilo na dan, ko je razglasila neodvisnost. Hrvaška je podpisala in celo potrdila ta sporazum v parlamentu, a se nanj sklicuje takrat, ko ji ustreza.
Natova zastava na Jadranu
In tako že več kot dve desetletji traja spor med Podgorico in Zagrebom. Najbolj se je zaostrilo lani, ko je Jadran s črnogorskimi kadeti odplul do Malte. Zagreb je v La Valletto in tudi v Podgorico takoj poslal protestno diplomatsko noto, češ da gre za hrvaško ladjo.
6464 metrov je dolga trijamborna jadrnica Jadran, ki lahko razvije hitrost 14 vozlov.
Za Malto so se Črnogorci odločili namesto prvotno načrtovanih Benetk in Kopra, saj so se bali, da bi jim Hrvati zasegli ladjo. Cel škandal je na Hrvaškem izbruhnil lani poleti, ko so na praznovanje 85. rojstnega dne šolske trijambornice v Tivat povabili hrvaško pevko Vanno, ta je nastop odpovedala zaradi zgražanja v hrvaških medijih.
Medtem se je na Hrvaškem pojavila pripravljenost skleniti dogovor s Črnogorci, da bi se njihovi kadeti skupaj s hrvaškimi učili plovbe na Jadranu, če ladjo vrnejo. A to Črnogorci odločno zavračajo. V zadnjih dneh so znova razburili Hrvate, saj so se v črnogorskih časopisih pojavili zapisi, da bo to pomlad Jadran spet odplul na šolsko križarjenje po Sredozemlju, a tokrat naj bi na krmi plapolala kar zastava severnoatlantskega vojaškega zavezništva Nata.
Hrvati kot enega od argumentov za vrnitev Jadrana navajajo tudi, da gre za biser hrvaškega ladjedelstva, a resnica jim ne gre najbolj v prid. Odločitev za gradnjo šolske ladje vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije je bila sprejeta v Beogradu leta 1926 na sestanku pomorsko-propagandne organizacije Jadranska straža.
Srbi bi Titove avtomobile
Podobno zahtevo, ki jo ima Hrvaška do Črne gore, ima tudi Srbija do Slovenije, in sicer zaradi Titovih avtomobilov, ki so bili v času razpada SFRJ v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Srbija si iz istih razlogov kot Hrvaška – določila nasledstvenega sporazuma – ne more lastiti Titovih avtomobilov, saj so bili last vse zvezne države.
Podobno zahtevo, ki jo ima Hrvaška do Črne gore, ima tudi Srbija do Slovenije, in sicer zaradi Titovih avtomobilov, ki so bili v času razpada SFRJ v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Srbija si iz istih razlogov kot Hrvaška – določila nasledstvenega sporazuma – ne more lastiti Titovih avtomobilov, saj so bili last vse zvezne države.
Začeli so zbirati denar in po nekaterih virih naj bi ga največ dobili iz Sarajeva, Beograda, Zrenjanina in Novega Sada. Večino 300.000 nemških mark je plačalo ministrstvo vojske in mornarice, del pa je prispeval tudi kralj Aleksander Karađorđević. Trijambornico je izdelala ladjedelnica v Hamburgu, 16. julija 1933 pa so jo slovesno pričakali v Tivtu, ki je bil tudi njena prva matična luka. Kot zanimivost povejmo še, da je Jadran leta 1938 iz Dubrovnika odplul v New York in na palubi gostil tudi Nikolo Teslo.
