In Britanija je dobila svojega Trumpa

Novi britanski premier Boris Johnson je nekoč dejal, da so možnosti, da bi kdaj postal predsednik vlade, nekako takšne, kot če bi našli Elvisa na Marsu ali da bi se reinkarniral kot oliva. In čeprav na Marsu še niso zalotili (pokojnega) kralja rock'n'rolla in je še prezgodaj ugibati, kaj bo Boris Johnson v naslednjem življenju, pa je svetlolasi politik prejšnji teden dejansko postal premier. In izvolila ga je le 0,2 odstotka volilnih upravičencev. In še ti ga za predsednika vlade niso izvolili neposredno na parlamentarnih volitvah.

Menjava v stranki, menjava v vladi

Ne, Boris Johnson je postal predsednik vlade le zato, ker je na čelu konservativne stranke zamenjal nekdanjo premierko Thereso May, ki je odstopila zaradi neuspešnih pogajanj o odhodu Združenega kraljestva iz Evropske unije. Od 160.000 torijskih delegatov jih je novega voditelja stranke izbiralo 87,4 odstotka, pri čemer je dobil Johnson dvetretjinsko podporo in tako prepričljivo premagal glavnega protikandidata, zunanjega ministra Jeremyja Hunta.



Pri vsem tem je še posebno zabavno dejstvo, da je Boris Johnson leta 2007 (ko so laburisti za novega šefa izvolili Gordona Browna) ostro kritiziral tovrstni volilni sistem, po katerem vodja vladajoče stranke samodejno postane tudi predsednik vlade. Johnson je tedaj trdil, da je Brown pomendral demokratično voljo britanskega ljudstva, in volitve v svoji kolumni v časniku Telegraph označil za gigantsko prevaro.

Pot iz Evropske unije

A časi se spreminjajo, in ko človek postane premier, takšne malenkosti niso pomembne. Boris – volivci ga kličejo kar po imenu – kot premier ne bo imel ravno lahkega dela, saj bo državo odpeljal iz EU, in sicer 31. oktobra letos – z dogovorom s skupnostjo ali brez njega. Prav zaradi njegovega vztrajanja pri brexitu za vsako ceno je vlado protestno zapustilo več članov kabineta. Odhod iz EU pa še ne pomeni, da je njegova naloga opravljena: tedaj se bo šele začelo pravo delo, še posebno v primeru t. i. trdega brexita, ko bi se država dejansko lahko znašla v nekakšni samoizolaciji.

Potem so tukaj še iranska jedrska kriza, napeti odnosi z Rusijo, zapletanje gospodarskega sodelovanja s Kitajsko, da o domačih vsakodnevnih težavah niti ne govorimo. Nekaj pa je gotovo: na Downing street 10 bo prinesel nekaj obešenjaškega šarma. Nekateri mu zaradi neukročenih svetlih las in bizarnih izjav pravijo britanski Trump, v Guardianu ​pa so njegovo izvolitev pospremili z naslovom: Klovn je okronan, država pa se žge v peklu.

Od novinarja do politika

Boris Johnson ni bil vedno politik. Rojen je bil 19. junija 1964 v New Yorku premožnim staršem iz britanskega višjega srednjega razreda. Po šolanju na uglednih šolah, kot sta Eton in Oxford, ga je pot zanesla v novinarske vode. Najprej je pisal pri Timesu, a so ga odpustili, ker si je izmislil izjavo. Pozneje je postal bruseljski dopisnik za Telegraph in s članki močno vplival na porast evroskepticizma v Združenem kraljestvu. Leta 1994 je postal pomočnik urednika in kolumnist, pet let pozneje pa je začel pisati še za Spectator in tam ostal do leta 2005, vmes je pisal avtomobilistične kolumne za GQ, a tam niso bili ravno navdušeni nad njim, saj si je med testiranjem avtomobilov nabral kup parkirnih kazni.

Že v devetdesetih je začel razmišljati o politični karieri: leta 1994 je hotel na listi konservativne stranke kandidirati za evropskega poslanca, a tedanji vodja stranke in premier John Major za idejo ni bil najbolj ogret. Čeprav ni izrekel veta na njegovo diktaturo, ta ni našel volilne enote, v kateri bi lahko kandidiral. Zato se je usmeril na britanski parlament in na splošnih volitvah leta 1997 v velškem okrožju Clwyd South izgubil proti laburističnemu kandidatu.

Po nastopih v satirični televizijski pogovorni oddaji Have I Got News for You so ga začeli prepoznavati na ulici, kot gost je nastopil tudi v drugih priljubljenih teve oddajah, med drugim v avtomobilističnem Top Gearu. Na začetku novega tisočletja se je aktivneje vrgel v politiko in na račun televizijske prepoznavnosti zmagal v volilnem okrožju Henley. Med letoma 2001 in 2008 je bil poslanec v spodnjem domu parlamenta, a tja ni zahajal prepogosto, udeležil se je le okoli polovice glasovanj. Čeprav je sprva nasprotoval britanskemu sodelovanju v invaziji na Irak leta 2003, je na koncu glasoval za in že v naslednjem mesecu obiskal okupirani Bagdad. Poleti 2004 je glasoval za postopek odstavitve tedanjega laburističnega premiera Tonyja Blaira prav zaradi vojne v Iraku, dve leti pozneje pa je invazijo označil za »kolosalno napako«.

Župan, ki zamuja

Leta 2007 se je odločil, da bo kandidiral za župana Londona. Čeprav ga v lastni stranki sprva niso jemali resno, so ga podprli po umiku glavnega kandidata Nicka Bolesa.

Zelo resno pa ga je vzel dolgoletni londonski župan Ken Livingston in ga označil za izjemnega nasprotnika. Laburisti so ga v volilni kampanji razglašali za gizdalina brez stika z realnostjo, rasista in homofoba, kar je sam odločno zanikal. Ponosno je poudarjal svoje turške korenine in večkrat dejal, da je poosebljen etnični lonec z muslimanskimi, judovskimi in krščanskimi predniki.

Županski položaj je nato zasedal kar dva mandata (2008–2016), čeprav so mu očitali, da službe ne jemlje preveč resno. Že v prvem tednu županovanja je zamujal na uradne dogodke, po treh tednih pa je šel na počitnice. Kmalu po nastopu funkcije je potarnal, da ne ve, kako bo preživel z župansko plačo 140.000 funtov (157.000 evrov) letno, zato si je pri Telegraphu za kolumne izposloval letni honorar v višini 250.000 funtov (280.000 evrov). Po eni strani ni hotel dvigniti okoljskih dajatev za vožnjo po središču Londona, po drugi pa je uvedel mestne izposojevalnice koles, ki se jih je prijelo ime Borisovi bicikli. Kljub škandalčkom in obtožbam o kronizmu v javni upravi je ostal priljubljen med Londončani: 52 odstotkov jih je njegovo županovanje označilo za dobro, le 29 odstotkov za slabo.

Evroskeptik in premier

Na splošnih volitvah leta 2015 se je vrnil v parlament, kar so številni videli kot znamenje, da se namerava prebiti na čelo konservativne stranke; to je sam zavračal še nekaj časa. V letih 2015 in 2016 je bil eden najglasnejših zagovornikov izstopa Združenega kraljestva iz EU, pri čemer je združeno Evropo primerjal z Napoleonovimi in Hitlerjevimi poskusi oživitve (staro)rimskega imperija, med kampanjo pa se je naokoli prevažal z avtobusom, na katerem je pisalo, da bo država z izstopom iz EU prihranila po 350 milijonov funtov na teden. Britanski statistični urad je to hitro zanikal in Johnsona obtožil manipuliranja.

Leta 2016 ga je premierka Theresa May imenovala za zunanjega ministra, kar je marsikdo videl kot potezo, kako zmanjšati njegov vpliv v stranki, saj je položaj z uvedbo t. i. ministrstva za brexit in ministrstva za zunanjo trgovino precej izgubil veljavo. Julija 2018 je odstopil zaradi nestrinjanja z vodenjem pogajanj o brexitu.

Po letu v parlamentu je maja letos razglasil, da se bo potegoval za položaj predsednika konservativne stranke in s tem premierja Združenega kraljestva. Kmalu se je oglasil ameriški predsednik Donald Trump, s katerim sta si v obdobju Johnsonovega županovanja sicer izmenjala nekaj zbadljivk, in ga javno podprl: »Poglobil sem se v volitve. Poznam različne igralce, a mislim, da bo Boris opravil zelo dobro delo. Mislim, da bi bil odličen. Drugačen tip človeka je, a tudi jaz sem drugačen. Mislim, da se bova dobro ujela.«

Britanski Trump

In zdaj smo se znašli v času, ko bosta ZDA in Združeno kraljestvo vodili precej podobni osebnosti: oba sta izrazita populista, ki marsikdaj blekneta kaj nepremišljenega, a se le redko opravičita, hkrati pa jima ni težko obrniti stališč. No, razlika je v tem, da je Johnson bolj razgledan od Trumpa, obvlada latinščino in rad navaja starodavna zgodovinska dejstva in reke, napisal pa je tudi biografijo legendarnega britanskega premierja Winstona Churchilla – v kateri se rad primerja z njim.



Trump je med predsedniško kampanjo obljubil, da bo zgradil zid na meji z Mehiko, ki bo ustavil val imigrantov, češ da z njimi prihajajo mamila, kriminal in posilstva. Johnson je v brexitovski kampanji zatrjeval, da bo država z odhodom iz EU prevzela nadzor nad svojimi mejami. Podobno kot Trump je tudi Johnson izrazil zaskrbljenost nad spremembami v domovini, pri čemer je uporabljal retoriko, ki godi belim volivcem ter razburja manjšine in liberalce: v Telegraphovi kolumni leta 2017 je za ženske z burkami zapisal, da so videti kot poštni nabiralniki in bančni roparji.

Oba obljubljata, da bosta svoji državi vrnila v neke mitske, boljše čase. Trump rad govori o starih časih, ko je Detroit še vladal avtomobilski industriji, ko so ljudje drug drugemu zaželeli vesel božič – in ko se je na političnih zborovanjih še pretepalo protestnike. Številni brexitovci pa dobre stare čase vidijo v obdobju druge svetovne vojne, ko se je država uprla nacistom, ali v zlatem času Britanskega imperija. Kakor koli že, z Borisom bo britanska politika zagotovo precej pestra.