Indija osvaja Luno

Jutri naj bi proti Luni poletela vesoljska sonda Chandrayaan 2, v sanskrtu mesečevo vozilo. Na zahtevno potovanje do našega najbližjega nebesnega telesa jo bo ponesla zdaj najmočnejša tristopenjska indijska satelitska nosilna raketa GSLV Mark III, ki bo ob izstrelitvi tehtala kar 640 ton.


Program sledi prvi pred leti zelo uspešni indijski lunarni sondi Chandrayaan 1, ki je takrat zaznala obstoj prisotnosti molekul vode na določenih območjih Lune. Nov program naj bi potekal v sodelovanju z Rusijo, ki pa si je pozneje premislila in Indijci so sami nadaljevali delo pri razvoju nove zahtevne vesoljske sonde. Odločili so se, da bodo na njej samo indijski znanstveni instrumenti, le pri enem so naredili izjemo in sprejeli ponudbo Nase.

Po izstrelitvi bo skoraj 3877 kilogramov težka sonda vstopila v orbito okrog našega planeta, Zemlji se bo najbolj približala na 170 kilometrov in od nje najbolj oddaljila 40.400 kilometrov; v Lunino orbito naj bi vstopila 6. septembra. Orbiter bo krožil 100 kilometrov od njene površine. Tehta skoraj 2480 kilogramov, opremljen je s kamero visoke ločljivosti, več različnimi spektrometri in posebnim radarjem. Od njega se bo ločil 1471 kilogramov težak pristajalni modul vikram – nosi ime očeta indijskega vesoljskega programa Vikrama Sarahbaja –, ki se bo spustil na višino 30 kilometrov, začel preverjanje sistemov na krovu in se nato začel spuščati proti površini. Pristal naj bi na ravnici med kraterjema Manzinus C in Simpelius N. Opremljen je z različnimi instrumenti: seizmometrom, sondo za merjenje toplote in Nasinim odbojnikom laserskih žarkov. Na površino bo sprostil tudi malo gibljivo mobilno vozilce rover pragyan, kar v sanskrtu pomeni modrost. Rover je težak 27 kilogramov in se premika na šestih kolesih, vsako ima svoj električni motor; napajajo ga sončne celice. Prepotoval naj bi vsaj 500 metrov in na površini izvajal kemične meritve, podatke pa pošiljal na pristajalni modul, ki bo služil tudi kot komunikacijski posrednik z nadzornim središčem na Zemlji. Opremljen bo z dvema malima navigacijskima kamerama. Indijski strokovnjaki menijo, da bo deloval vsaj 14 dni, a bi zaradi sončnih celic lahko deloval dlje. Če bo uspešno prispel do Lune, bo najmanjši tak gibljivi robot, ki raziskuje nam najbližje nebesno telo. Za primerjavo, kitajski rover, ki še vedno uspešno potuje in raziskuje zadnjo stran Lune, je vsaj štirikrat težji.

Program Chandrayaan 2, ki zajema razvoj, izgradnjo, izstrelitev in operativne dejavnosti, bo indijsko vesoljsko agencijo stal 141 milijonov dolarjev (121,5 milijona evrov), kar je za tako obsežen in zahteven vesoljski program sorazmerno poceni. Če bi tak program izvedli Evropejci ali Američani, bi stal še enkrat toliko ali več. Če bo Indiji uspel mehki pristanek na Luni, bo za Sovjetsko zvezo, ZDA in Kitajsko četrta država s tem vesoljskim dosežkom.