Iz Černobila po 34 letih spet radioaktivni prah
Cono vsako leto obišče več kot 10.000 turistov. Požar, ki se je bližal reaktorju, pod nadzorom.
Odpri galerijo
Največji del velikega zabaviščnega parka, ki ga niso nikoli odprli. FOTOGRAFIJE: Marjan Raztresen
V noči na 26. april 1986 se je v jedrski elektrarni v Černobilu, 110 kilometrov severno od glavnega ukrajinskega mesta Kijev, zaradi uparjanja hladilne vode v jedrskem reaktorju številka 4 tlak močno povečal in ob 1.23 je 2000-tonski pokrov reaktorja ob silovitem poku odneslo skozi streho elektrarne. Le nekaj sekund pozneje je počilo še enkrat, ko je v zrak pognalo del radioaktivne sredice in razbeljenega grafita.
Reaktor in okolico je zajel požar, gasilci so ga do jutra ukrotili. Sovjetske oblasti javnosti o katastrofi niso obvestile, dva dni po nesreči pa je v švedski jedrski elektrarni Forsmark zapiskal alarm za radioaktivno sevanje: iz Ukrajine, kot je bilo tamkajšnjim poznavalcem takoj jasno, se je nad Evropo razširil velikanski radioaktivni oblak.
Sovjeti so se ob vprašanju Švedov, kaj in kje se je zgodilo, sprva sprenevedali, 28. aprila pa so v večernih poročilih domačo javnost vendarle obvestili o dogodku. Dan pozneje je o eksploziji poročal Radio Ljubljana, prepovedali so uporabo deževnice za prehrano in napajanje živine ter predpisali obvezno predelavo mleka v mlečne izdelke. Priporočeno je bilo, naj na mizi ne bo sveže zelenjave.
Jutro po nesreči je v mestecu Pripjat, kakšnih deset kilometrov severno od Černobila, zbolelo precej ljudi. Še preden je oblast svojim prebivalcem sporočila katastrofalno novico, je na prizadetem območju v največji tajnosti že ukrepala. Dan po nesreči so v Pripjat, ki je imel skoraj 50.000 prebivalcev, že navsezgodaj prihrumeli avtobusi in iz zvočnikov sporočali ukaz o splošni evakuaciji: ljudje da naj s seboj vzamejo le najnujnejše, saj da se bodo domov vrnili najpozneje v treh dneh. Do treh popoldne je bilo mesto popolnoma prazno. In takšno je ostalo do današnjih dni.
Ljudje so vse pustili, kot je bilo, kljub opozorilom oblasti, kako radioaktivno je vse v Pripjatu in okolici, pa so lahek plen zavohali nepridipravi. V naslednjih tednih in mesecih so izropali trgovine in tudi stanovanja. Oblast je temu naredila konec, ko je popolnoma izpraznila vse objekte, reči odpeljala na drug breg reke Pripjat ter tam v velikanske jame vse zagrebla, območje pa vojaško zavarovala in ga razglasila za posebej nevarno.
Po razpadu Sovjetske zveze je samostojna država Ukrajina s poldrugo milijardo evrov do leta 2017 'razstrupila' in utrdila reaktor številka 4 v Černobilu ter s posebej izdelano mehanizacijo radioaktivnosti očistila glavne ceste in poti v Černobilu in Pripjatu. Radioaktiven je sicer še vedno predel, velik kot desetina Slovenije, razglašen je bil za černobilsko cono izključenosti.
Četrtega aprila je v okolici nekdanje jedrske elektrarne izbruhnil požar in se z vso hitrostjo širil proti reaktorju zaradi močnega vetra. A večja težava je gorenje gozda okoli jedrskega kompleksa, ki je po katastrofi pred skoraj 34 leti še vedno radioaktiven. Ko gori radioaktivna biomasa, se sproščajo delci, ki so prav tako radioaktivni in jih lahko veter nosi daleč skupaj z dimom. Najprej je kazalo, da bo radioaktivni dim lahko neslo proti severu, a jih je potem ponesla proti jugu in jugovzhodu proti Kijevu ter naprej proti Črnemu morju. Ogenj je bil pred dnevi
od zapuščene černobilske nuklearne elektrarne oddaljen le še nekaj kilometrov. Dosegel je že mesto Pripjat, kjer so včasih živeli zaposleni v elektrarni. Ukrajinske oblasti so zdaj sporočile, da so ga spravili pod nadzor. Strokovnjaki so opozarjali na povečano stopnjo radioaktivnega sevanja na območju, a odgovorni so to zanikali.
Obe mesti v tej coni sta zanimiva turistična cilja, ki ju pod posebnimi pogoji letno obišče več kot 10.000 turistov. Vsaka skupina ali skupinica se mora iz Kijeva prijaviti uradu v Černobilu, od koder pošljejo spremljevalca. Ta svoje varovance, izključno starejše od 18 let, obvezno v dolgih hlačah, z nogavicami in tesno zapetimi čevlji na nogah, pripelje do prve cestne zapore 30 kilometrov pred Černobilom, kjer je treba oddati potni list in kjer vsakdo dobi natančna navodila o obnašanju.
Na drugi kontrolni točki dobi vsakdo svoj elektronski sledilec, da bi ga takoj našli, če bi zašel. Prva točka ogleda je zunanjost reaktorja številka 4 v Černobilu, drugi cilj je sprehod skozi Pripjat, med katerim vodnik vsake toliko časa z geigerjevim števcem pomeri stanje tal. Izlet pustolovca stane nekaj več kot 60 evrov, vanj pa so vključeni tudi samopostrežno kosilo in dvojna kontrola v kabinah, kjer aparature pokažejo, da na obiskovalcu ni niti najmanjše sledi radioaktivnosti.
Te tedne pogosto slišimo, da po sedanji svetovni virusni epidemiji nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Nekdanji prebivalci Pripjata se temu najbrž nasmihajo: zanje od tistih dni pred skoraj tremi desetletji in pol res ni bilo in ne bo nikoli več tako, kot je bilo.
To je ostalo od nekdanje veleblagovnice.
Sovjeti so se ob vprašanju Švedov, kaj in kje se je zgodilo, sprva sprenevedali, 28. aprila pa so v večernih poročilih domačo javnost vendarle obvestili o dogodku. Dan pozneje je o eksploziji poročal Radio Ljubljana, prepovedali so uporabo deževnice za prehrano in napajanje živine ter predpisali obvezno predelavo mleka v mlečne izdelke. Priporočeno je bilo, naj na mizi ne bo sveže zelenjave.
Mesto duhov
Jutro po nesreči je v mestecu Pripjat, kakšnih deset kilometrov severno od Černobila, zbolelo precej ljudi. Še preden je oblast svojim prebivalcem sporočila katastrofalno novico, je na prizadetem območju v največji tajnosti že ukrepala. Dan po nesreči so v Pripjat, ki je imel skoraj 50.000 prebivalcev, že navsezgodaj prihrumeli avtobusi in iz zvočnikov sporočali ukaz o splošni evakuaciji: ljudje da naj s seboj vzamejo le najnujnejše, saj da se bodo domov vrnili najpozneje v treh dneh. Do treh popoldne je bilo mesto popolnoma prazno. In takšno je ostalo do današnjih dni.
S teh tribun pripjatskega stadiona se ni nikoli razlegalo strastno navijanje, propadati je začel takoj, ko so ga zgradili.
Po razpadu Sovjetske zveze je samostojna država Ukrajina s poldrugo milijardo evrov do leta 2017 'razstrupila' in utrdila reaktor številka 4 v Černobilu ter s posebej izdelano mehanizacijo radioaktivnosti očistila glavne ceste in poti v Černobilu in Pripjatu. Radioaktiven je sicer še vedno predel, velik kot desetina Slovenije, razglašen je bil za černobilsko cono izključenosti.
Četrtega aprila je v okolici nekdanje jedrske elektrarne izbruhnil požar in se z vso hitrostjo širil proti reaktorju zaradi močnega vetra. A večja težava je gorenje gozda okoli jedrskega kompleksa, ki je po katastrofi pred skoraj 34 leti še vedno radioaktiven. Ko gori radioaktivna biomasa, se sproščajo delci, ki so prav tako radioaktivni in jih lahko veter nosi daleč skupaj z dimom. Najprej je kazalo, da bo radioaktivni dim lahko neslo proti severu, a jih je potem ponesla proti jugu in jugovzhodu proti Kijevu ter naprej proti Črnemu morju. Ogenj je bil pred dnevi
od zapuščene černobilske nuklearne elektrarne oddaljen le še nekaj kilometrov. Dosegel je že mesto Pripjat, kjer so včasih živeli zaposleni v elektrarni. Ukrajinske oblasti so zdaj sporočile, da so ga spravili pod nadzor. Strokovnjaki so opozarjali na povečano stopnjo radioaktivnega sevanja na območju, a odgovorni so to zanikali.
Obe mesti v tej coni sta zanimiva turistična cilja, ki ju pod posebnimi pogoji letno obišče več kot 10.000 turistov. Vsaka skupina ali skupinica se mora iz Kijeva prijaviti uradu v Černobilu, od koder pošljejo spremljevalca. Ta svoje varovance, izključno starejše od 18 let, obvezno v dolgih hlačah, z nogavicami in tesno zapetimi čevlji na nogah, pripelje do prve cestne zapore 30 kilometrov pred Černobilom, kjer je treba oddati potni list in kjer vsakdo dobi natančna navodila o obnašanju.
Na drugi kontrolni točki dobi vsakdo svoj elektronski sledilec, da bi ga takoj našli, če bi zašel. Prva točka ogleda je zunanjost reaktorja številka 4 v Černobilu, drugi cilj je sprehod skozi Pripjat, med katerim vodnik vsake toliko časa z geigerjevim števcem pomeri stanje tal. Izlet pustolovca stane nekaj več kot 60 evrov, vanj pa so vključeni tudi samopostrežno kosilo in dvojna kontrola v kabinah, kjer aparature pokažejo, da na obiskovalcu ni niti najmanjše sledi radioaktivnosti.
Prizorišče jedrske nesreče lahko obiščejo starejši od 18 let, oblečeni v dolge hlače, nujno z nogavicami ter trdno zapetimi čevlji na nogah.
Te tedne pogosto slišimo, da po sedanji svetovni virusni epidemiji nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Nekdanji prebivalci Pripjata se temu najbrž nasmihajo: zanje od tistih dni pred skoraj tremi desetletji in pol res ni bilo in ne bo nikoli več tako, kot je bilo.
