Izpoved, ki pretresa: Tri ure sem ležala med trupli in se pretvarjala, da sem mrtva
Med udeleženci festivala Supernova, ki so ga v soboto nepričakovano napadli pripadniki Hamasa, je bila tudi 30-letna May Hayat. V primerjavi z 260 žrtvami napada je imela May veliko srečo, saj je masaker preživela. Je pa svojo pretresljivo izkušnjo delila na družabnih omrežjih in zapisala, da je tri ure ležala med trupli, premazana s krvjo, in se pretvarjala, da je mrtva.
May je zapisala, da je delala na festivalu, ki se je odvil pet kilometrov stran od meje z Gazo. Na festivalu se je zabavala s svojo partnerico Liron. V trenutku, ko je glasba ugasnila, se je začela nočna mora.
V trenutku, ko se je odpravila proti svoji prikolici, da bi si ogledala sončni vzhod, je nad njeno glavo poletela raketa. »Glasba je ugasnila in čakali smo, da se vse umiri, da bi se odpravili proti domu. Naenkrat me je poklicala prijateljica in rekla, da streljajo nanjo in na vse, ki so na poti s festivala proti domu.«
Hayatova je stekla proti policistom, ki so bili najbližje, in jih prosila, naj zaščitijo tiste, ki so bili napadeni. Ko so ugotovili, da prihaja še več teroristov, so ugotovili, da so nemočni. »Nastal je velik kaos,« je rekla in nadaljevala.
»Skrili smo se v policijsko komandno sobo in sedli na tla. Nekateri so jokali, drugi kričali, tretji so doživljali napad tesnobe, nekateri pa so bili čisto tiho. Objemala sem vse, ki so jokali in niso mogli do zraka, Liron je pomagala ranjenim, ko so nas napadli,« je opisala. »Ko se je streljanje začelo približevati, so policisti stali pri vratih z orožjem, se spogledali in preplašeno rekli, naj bežimo in molimo.«
V nadaljevanju je opisala, kako so ubili enega policista za drugim. »V trenutku je zavladala šokantna tišina,« je opisala in dejala, da so, ko so se lahko, podali v beg. Ko se je obrnila nazaj, je opazila, da je Liron ostala zadaj, da ni šla z njimi. »Dali smo vse od sebe in tekli, kolikor hitro smo lahko, se skrili za reševalnim vozilom. Streljali so z vseh strani,« je še zapisala.
Z mesta masakra jim je želel pomagati tudi udeleženec zabave, ki se je na beg pognal z avtomobilom, a je avtomobil obtičal v pesku. »Streljanje je prihajalo z vseh strani. Stekla sva in naletela na luknjo v tleh, skočila sva vanjo, se prijela za roke in molila. Rekla sem mu, ali se spomni zgodb o holokavstu, ko so se ljudje pretvarjali, da so mrtvi.«
Prekrila sta se s peskom, čez nekaj časa pa so ju vseeno našli. Obkolilo ju je osem teroristov, in čeprav je bila prepričana, da bodo nanjo streljali, so ju pograbili in potegnili iz peska. Vzeli so jima telefon in vse, kar je imela, po radio zvezi so sporočili, da so prijeli še dva. »Nisem kričala, nisem ponorela, samo apatična sem postala,« je dejala, da ji je terorist oblekel jakno, ostali pa so jo, ker je imela majico brez rokavov, gledali, kot da je kos mesa. »Z eno roko me je držal, v drugi pa je imel projektil.«
Fanta, ki je bil z njo, je skušala pomiriti in ga rotila, naj neha kričati in jokati, saj teroriste to spravlja ob živce. Na koncu je padel na kolena in jih rotil za življenje, a so ga vseeno z nožem ubili pred njenimi očmi. Hayatova je ostala sama s teroristi, udarili so jo po glavi in ji grozili z nožem.
Eden izmed teroristov pa ji je v nekem trenutku dejal, da lahko gre. »Nisem vedela, kaj naj naredim. Začela sem teči. Tekla sem kot nora. Skrila sem se pod odrom in legla zraven treh mrtvih ljudi. Namazala sem se s krvjo, ki je tekla iz enega izmed trupel, in se tri ure pretvarjala, da sem mrtva. Tri ure so se zdele kot večnost. Mimo mene so hodili teroristi in streljali, nad mano so letele rakete. Tri ure sem ležala med trupli in se spraševala, kaj bo z mano.«
Ko je zaslišala v daljavi hebrejščino, se je zavedela, da je prišla pomoč. »Ubili so mi dušo in verjamem, da jo bom nekega dne zacelila. Kaj je z Liron? Mojim dekletom? Ubili so jo. Ubili so mojo junakinjo in na žalost je nič ne more vrniti.
