ORODJARSTVO
Izumil tudi hišni stroj za žaganje drv
79-letni Ivan Lamovšek z Brezovice še zdaj rad stopi v delavnico, čeprav je obrt prepustil sinu Janu. Orodjarstvo je zanj najbolj ustvarjalno med vsemi strojnimi poklici.
Odpri galerijo
Obrt je prevzel od očeta, ki pa mu še vedno stoji ob strani. FOTO: Jaroslav Jankovič
Že kar nekaj časa je znano, da primanjkuje ključavničarjev, dimnikarjev, mesarjev, zidarjev, vodovodarjev. Nekoč poklicne šole, polne dijakov, so že pred leti ukinile svoje oddelke.
Danes 79-letni Ivan Lamovšek z Brezovice je v Ljubljano prišel konec petdesetih let. Doma na kmetiji v Trebelnem je bilo osem otrok. Ivan je šel, tako kot večina drugih vaških fantov, s trebuhom za kruhom. Nekateri so šli kar delat, drugi so se odločili za uk, on se je vpisal v poklicno šolo na ljubljanskem Brdu, kjer je bilo več oddelkov; ključavničarski, strugarski, avtomehanični, sam je pristal pri orodjarjih.
»Najprej smo šli za tri mesece v delavnico, nato za nekaj mesecev v šolo in spet nazaj v delavnico. Bilo je fajn, dobili smo nagrado 10 odstotkov plače kvalificiranega ključavničarja, nekakšno žepnino, in moram priznati, da smo se veliko naučili,« pripoveduje Lamovšek. Zatem je deset let delal kot orodjar v proizvodnji, a ga je vseskozi vleklo na svoje, saj je bil od mladih nog ustvarjalen. »Orodjarstvo je samo po sebi največji izziv med vsemi strojnimi poklici, saj zahteva natančnost in premišljen pristop k izdelavi, hkrati pa je vseskozi inovativno, saj moraš izdelati orodje za izdelavo nekega dela, kosa drugega stroja. Orodjar je naložbeni poklic, naložbena dejavnost. Pri šivalnem stroju zamenjaš iglo in šivaš nekaj drugega, stroj ostaja isti. Orodje vseskozi dopolnjuješ in izboljšuješ, glede na potrebe,« nam je Ivan opisal svoj poklic, ki ga opravlja že šestdeset let. »In še vedno grem z veseljem v delavnico.«
Izdeloval je vse mogoče, od rinke za bika, ki so mu jo nataknili v nosnico, da so ga lahko krotili, do prvih polžastih navojnih objemk, ki so še danes nepogrešljive pri montaži in spajanju takih in drugačnih cevi, pa tudi metre oziroma merila za merjenje živine. S sinom Janom, ki nadaljuje njegovo obrt, sta prijela meter in pokazala, kako še danes z njim preprosto stehtajo živino. »Izmerijo obseg na trupu, nato pa na drugi strani odčitajo, koliko tehta denimo tele.« Poskusili smo in odčitali. Če je tele denimo merilo v obsegu trupa 187 cm, je tehtalo 130 kilogramov.
V Lamovškovi delavnici so izdelovali tudi orodje za objemke oziroma držala za žlebove, zadnji Ivanov izum pa je stroj za žaganje drv. Takih strojev je veliko, zelo malo pa je takih za domačo uporabo, ki bi bili povrhu enostavni, varni in poceni.
Ivan si je zamislil lahkotno in varno žago, ki bi jo lahko priključili v običajno vtičnico. »Tako, da bi jo lahko uporabljala vsaka ženska. Tako varno, da bi jo lahko uporabljal tudi neizkušeni.« Pozabil ni niti na ekologijo. »Danes morajo biti stroji tudi okoljsko sprejemljivi, morajo imeti torej nizko porabo in povzročati čim manj hrupa.«
Lamovšek je navadno električno motorno žago z manj kot pol metra dolgim listom vpel na mizo ter izdelal varovala in vklopno ročico. Ko damo v kanal na žagi vejo, z eno roko preprosto stisnemo ročico in z drugo potisnemo držalo proti lesu, žaga se sproži in veriga mehko zareže v les. Ko jo potisnemo navzgor, se žaga samodejno ustavi in utihne.
»Za varnost smo poskrbeli tako, da moraš potisniti list proti lesu z obema rokama. Hkrati pa žaga ne ropota, ko ni v uporabi.«
Električna motorna žaga že sama po sebi ni tako hrupna kot denimo cirkularka. »Veriga mehko zareže v les, medtem ko cirkular les pravzaprav trga.« Poanta Ivanove strojne žage je v tem, da lahko nanjo priklopimo že najbolj poceni žago, ki jo kupimo v trgovini za 70 evrov. Čeprav je seveda pametno zanjo odšteti nekaj več. »Hkrati pa je v žagalno mizo vpeta z dvema vijakoma. Se pravi, da jo lahko po potrebi enostavno snamemo in uporabimo na vrtu.« Žago priklopimo na običajno enofazno vtičnico, medtem ko za resnejši cirkular potrebujemo trifazno napeljavo, ki je pogosto nimamo na voljo. Ivanova žaga je tako primerna za vse, ki imajo doma kamin ali ogrevajo hišo na drva, saj si lahko drva nažagajo sami.
Lamovšek sicer v delavnici pomaga sinu Janu, ki v okviru svojega podjetja izdeluje denimo računalniško vodene rezilno-krivilne avtomate, t. i. RKA-stroje za izdelovanje raznolikih delov v elektroproizvodnji vtičnic, stikal ali denimo metlic za mikserje. Tako se lepa zgodba mojstra orodjarja Ivana nadaljuje.
Danes 79-letni Ivan Lamovšek z Brezovice je v Ljubljano prišel konec petdesetih let. Doma na kmetiji v Trebelnem je bilo osem otrok. Ivan je šel, tako kot večina drugih vaških fantov, s trebuhom za kruhom. Nekateri so šli kar delat, drugi so se odločili za uk, on se je vpisal v poklicno šolo na ljubljanskem Brdu, kjer je bilo več oddelkov; ključavničarski, strugarski, avtomehanični, sam je pristal pri orodjarjih.
»Najprej smo šli za tri mesece v delavnico, nato za nekaj mesecev v šolo in spet nazaj v delavnico. Bilo je fajn, dobili smo nagrado 10 odstotkov plače kvalificiranega ključavničarja, nekakšno žepnino, in moram priznati, da smo se veliko naučili,« pripoveduje Lamovšek. Zatem je deset let delal kot orodjar v proizvodnji, a ga je vseskozi vleklo na svoje, saj je bil od mladih nog ustvarjalen. »Orodjarstvo je samo po sebi največji izziv med vsemi strojnimi poklici, saj zahteva natančnost in premišljen pristop k izdelavi, hkrati pa je vseskozi inovativno, saj moraš izdelati orodje za izdelavo nekega dela, kosa drugega stroja. Orodjar je naložbeni poklic, naložbena dejavnost. Pri šivalnem stroju zamenjaš iglo in šivaš nekaj drugega, stroj ostaja isti. Orodje vseskozi dopolnjuješ in izboljšuješ, glede na potrebe,« nam je Ivan opisal svoj poklic, ki ga opravlja že šestdeset let. »In še vedno grem z veseljem v delavnico.«
60 let je že zvest svojemu poklicu.
Izdeloval je vse mogoče, od rinke za bika, ki so mu jo nataknili v nosnico, da so ga lahko krotili, do prvih polžastih navojnih objemk, ki so še danes nepogrešljive pri montaži in spajanju takih in drugačnih cevi, pa tudi metre oziroma merila za merjenje živine. S sinom Janom, ki nadaljuje njegovo obrt, sta prijela meter in pokazala, kako še danes z njim preprosto stehtajo živino. »Izmerijo obseg na trupu, nato pa na drugi strani odčitajo, koliko tehta denimo tele.« Poskusili smo in odčitali. Če je tele denimo merilo v obsegu trupa 187 cm, je tehtalo 130 kilogramov.
Danes Jan izdeluje tudi stroje za izdelovanje metlic za mešanje. FOTO: Jaroslav Jankovič
V Lamovškovi delavnici so izdelovali tudi orodje za objemke oziroma držala za žlebove, zadnji Ivanov izum pa je stroj za žaganje drv. Takih strojev je veliko, zelo malo pa je takih za domačo uporabo, ki bi bili povrhu enostavni, varni in poceni.
Ivan si je zamislil lahkotno in varno žago, ki bi jo lahko priključili v običajno vtičnico. »Tako, da bi jo lahko uporabljala vsaka ženska. Tako varno, da bi jo lahko uporabljal tudi neizkušeni.« Pozabil ni niti na ekologijo. »Danes morajo biti stroji tudi okoljsko sprejemljivi, morajo imeti torej nizko porabo in povzročati čim manj hrupa.«
Lamovšek je navadno električno motorno žago z manj kot pol metra dolgim listom vpel na mizo ter izdelal varovala in vklopno ročico. Ko damo v kanal na žagi vejo, z eno roko preprosto stisnemo ročico in z drugo potisnemo držalo proti lesu, žaga se sproži in veriga mehko zareže v les. Ko jo potisnemo navzgor, se žaga samodejno ustavi in utihne.
V žagalno mizo lahko vpnemo praktično vsako električno motorno žago. FOTO: Jaroslav Jankovič
»Za varnost smo poskrbeli tako, da moraš potisniti list proti lesu z obema rokama. Hkrati pa žaga ne ropota, ko ni v uporabi.«
Električna motorna žaga že sama po sebi ni tako hrupna kot denimo cirkularka. »Veriga mehko zareže v les, medtem ko cirkular les pravzaprav trga.« Poanta Ivanove strojne žage je v tem, da lahko nanjo priklopimo že najbolj poceni žago, ki jo kupimo v trgovini za 70 evrov. Čeprav je seveda pametno zanjo odšteti nekaj več. »Hkrati pa je v žagalno mizo vpeta z dvema vijakoma. Se pravi, da jo lahko po potrebi enostavno snamemo in uporabimo na vrtu.« Žago priklopimo na običajno enofazno vtičnico, medtem ko za resnejši cirkular potrebujemo trifazno napeljavo, ki je pogosto nimamo na voljo. Ivanova žaga je tako primerna za vse, ki imajo doma kamin ali ogrevajo hišo na drva, saj si lahko drva nažagajo sami.
Lamovšek sicer v delavnici pomaga sinu Janu, ki v okviru svojega podjetja izdeluje denimo računalniško vodene rezilno-krivilne avtomate, t. i. RKA-stroje za izdelovanje raznolikih delov v elektroproizvodnji vtičnic, stikal ali denimo metlic za mikserje. Tako se lepa zgodba mojstra orodjarja Ivana nadaljuje.
