Kaj se zgodi po smrti? Strokovnjaki so zbrali pričevanja ljudi, ki so se vrnili iz onstranstva
Smrt, predvsem pa tisto, kaj se po njej z nami zgodi, fascinira ljudi že od nekdaj. Nekateri verjamejo v življenje po smrti, drugi v ponovno rojstvo, tretji v kaj drugega ali pa tudi nič. Kaj je res in kaj ne, je težko ugotoviti, saj se redki vrnejo iz onstranstva, da bi z drugimi delili svojo izkušnjo. Te so zdaj zbrali strokovnjaki v prvi tovrstni raziskavi, med katero so, pravijo, ugotovili, da obstaja »nova dimenzija resničnosti«.
Raziskava je poleg tega razkrila, da se mnogo ljudi, ki se jim ustavi srce, še tudi do eno uro zaveda, kaj se dogaja okoli njih, slišijo in razumejo pogovore, razločijo različne zvoke in podobno. Raziskavo je vodil Sam Parnia, zdravnik, ki je zaposlen na intenzivni negi ene od bolnišnic v New Yorku. V času svoje kariere je oživljal mnogo ljudi ter se nato s tistimi, ki so se vrnili, pogovarjal o izkušnjah, ki so jih doživeli v času, ko jim je prenehalo biti srce.
Pozneje se je izkazalo, da ga je med oživljanjem eden od bližnjih resnično zgrabil za ramena in močno stresel.
»Med zdravstvenimi delavci je dolgo veljalo prepričanje, da človeški možgani utrpijo hude in trajne poškodbe že deset minut po tem, ko se ustavi srce. Ker to po žilah ne črpa več krvi, možgani ostanejo brez kisika in celice začnejo odmirati. A obstajajo ljudje, ki smo jih oživljali tudi veliko dlje kot deset minut, pa so si njihovi možgani pozneje skorajda povsem opomogli oziroma so v času, ko srce ni bilo, kazali znake električne aktivnosti, da so bili tudi zares aktivni, so pozneje potrdili ljudje, ki so se kljub temu, da so veljali za mrtve, zavedali svoje okolice,« pravi Sam Parnia, ki je najpogostejše izkušnje tistih, ki so se vrnili iz »onstranstva«, razdelil v štiri glavne skupine: sanje in privide oziroma blodnje, zunajtelesne izkušnje, srečanja z bližnjimi in videnje močne svetlobe.
Daleč največ ljudi, s katerimi je Parnia govoril, spada v prvo skupino, v času, ko sem ji je ustavilo srce, pa so videli tako prijetne kot izjemno neprijetne reči. Eden od njegovih pacientov je denimo poročal o grozljivih bitjih, podobnih pošastim, ki so ga nenadoma obkrožila, pri čemer je občutil neverjetni strah, nato ga je eno od teh bitij zgrabilo za ramo in moški je bil prepričan, da mu bo demon odtrgal roko.
Pozneje se je izkazalo, da ga je med oživljanjem eden od bližnjih resnično zgrabil za ramena in močno stresel, kar po mnenju newyorškega zdravnika pomeni, da se je moški vsaj delno zavedal okolice.
Med zdravstvenimi delavci je dolgo veljalo prepričanje, da človeški možgani utrpijo hude in trajne poškodbe že deset minut po tem, ko se ustavi srce.
Močna svetloba
Izkušnje tistih, ki so poročali o močni svetlobi, so bile v nasprotju z izkušnjami omenjenega moškega veliko bolj pozitivne. Skoraj vsi so ob njej občutili mir, spokojnost, toplino, ljubezen, nekateri so v njej opazili odseke iz svojega življenja, kar jih je navdalo s ponosom in radostjo.
Prijetne občutke so opisali tudi tisti, ki so videli pokojne svojce oziroma druge njim drage osebe, skoraj vsi so tudi dejali, da so si izjemno močno želeli ostati z njimi, a so jim svojci ukazali, naj se vrnejo, jih potisnili nazaj ali pa jih je iz njihovega objema potegnil nekdo drug, ob čemer so občutili hudo žalost in praznino, ki je še dolgo ostala z njimi. Najmanj pa je bilo tistih, ki so doživeli zunajtelesne izkušnje.
Pred dnevi je o svoji izkušnji spregovorila tudi 27-letna Tina Hines, ki se ji je srce ustavilo za neverjetnih 27 minut. Zdravstveni delavci so jo oživili, nato je še več dni preživela v komi, prva stvar, ki jo je takrat storila, ko se je prebudila, pa je bila, da je s komaj čitljivo pisavo na list papirja, ki ga je pograbila z nočne omarice ob postelji, napisala »Vse je res« ter nato pogled usmerila proti nebu. Zdaj je pojasnila, da je s tem mislila na nebesa.
»Tako zelo resnično je bilo, barve so bile neverjetno bleščeče, vse je sijalo kot na najlepši pomladni sončni dan. Za kovinsko ograjo sem videla osebo, h kateri sem si neznansko želela, a je odkimavala in mi pomahala v slovo,« je povedala mlada Američanka, ki jo je izkušnja globoko zaznamovala, v spomin nanjo pa si je dala na notranjo stran zapestja vtetovirati besede, ki jih je zapisala po vrnitvi v življenje.
