Kaj se zgodi z vašim profilom, ko umrete?

Marsikdo je že pripravil oporoko, ki določa, kaj se bo zgodilo z našim premoženjem, ko umremo. A le redkokdo pomisli na svojo spletno prisotnost. Britanska življenjska zavarovalnica LifeSearch je zato izvedla raziskavo, da bi ugotovili, kako ljudje razmišljajo o tem vprašanju, ki si ga še ne postavljamo.

Podatkovna smrt

Anketarji LifeSearcha so ugotovili, da bi skoraj četrtina ljudi podprla možnost »podatkovne smrti«, ki bi se zgodila kmalu po njihovi telesni smrti. Štiriindvajset odstotkov vprašanih je namreč dejalo, da bi radi videli, da se njihovi spletni računi in profili na družabnih omrežjih samodejno izbrišejo, namesto da bi se s tem morali ukvarjati njihovi svojci. Ugotovili so tudi, da se velika večina, in sicer kar 92 odstotkov, ljudi še nikoli ni pogovarjala o tem, kaj naj se zgodi z njihovimi spletnimi podatki po smrti. Kakor je povedala raziskovalka LifeSearcha Emma Walker, je »glede na našo rastočo spletno prisotnost v vsakodnevnem življenju pomembno, da razmislimo, kaj se bo zgodilo z našimi spletnimi družabnimi profili, poštnimi računi in tisočerimi fotografijami, videoposnetki in spomini, ki spadajo zraven. Izogibanje ključnemu pogovoru o našem digitalnem življenju po smrti bi lahko povzročilo, da bi vsi naši digitalni podatki lahko ostali prepuščeni na milost in nemilost hekerjev, če naši svojci ne bi mogli pridobiti dostopa do naših profilov.«

Zapuščinske nastavitve

Povprečen uporabnik interneta ima sedem računov na družabnih medijih, pri čemer je ustvaril na tisoče koščkov javnih in zasebnih podatkov. Večina družabnih medijev bo sicer onemogočila oziroma zaprla račune uporabnikov, za katere bodo izvedeli, da so umrli. A to lahko vzame veliko časa in kup papirologije, razen če imajo svojci pokojnikovo uporabniško ime in geslo.
Google in facebook ponujata »zapuščinske nastavitve«, v katerih lahko uporabnik določi osebo, ki bo lahko upravljala izbrane dele profila po uporabnikovi smrti, podobno kot bi izvršitelj oporoke organiziral zapuščinski postopek po določilih, zapisanih v oporoki.

Kakor je britanski mreži Sky News povedala profesorica prava na univerzi v Newcastlu Lilian Edwards, se ji zdi »zelo zanimivo, da so tovrstne nastavitve sploh na voljo, saj profili na družabnih omrežjih trenutno niso nekaj, kar bi ljudje dajali v oporoko. In tudi če bi bili, ne vem, ali bi odvetnik vedel, kaj storiti z njimi. A ljudje se morajo lotiti tudi tega vprašanja. Dobro bi bilo, če bi se o tem razvila javna razprava, saj je med tovrstnimi podatki lahko precej intimnih zadev, za katere ne bi želeli, da jih naši svojci vidijo.«

Včasih izbris ni rešitev

Nekateri pa bi radi videli bolj uravnotežen pristop. Pri Skyu so opisali zgodbo Eloise Guiborg, ki se je po smrti 17-letnega brata Sacha v prometni nesreči znašla v drugačni zagati. Tolažbo je našla v tem, da je pregledovala fotografije in videe, ki jih je objavil na družabnih omrežjih, in prebirala sporočila, ki sta si jih pošiljala. Ko pa je omrežje zaprlo njegov glavni račun – po obvestilu prijatelja –, se je počutila, kakor da ga je še enkrat izgubila.

»Vse, o čemer sva govorila z bratom, je nenadoma izginilo. Vsak izlet, na katerega sva šla, vsaka fotografija, ki sva si jo poslala po omrežju v zadnjih treh letih, vse je šlo. Nisem več mogla prebirati njegovih besed. Grozno je bilo. Najprej sem bila jezna, nato pa sem pomislila: 'Ne že spet, ne morem ga spet izgubiti,'« je zaupala Skyu.

Njeni družini je uspelo obnoviti Sachev račun in ga preoblikovati v spominsko stran, na kateri si lahko njegovi prijatelji ogledajo njegove fotografije in sporočila, ne morejo pa objavljati novih. Toda Eloise verjame, da to ni nekaj, s čimer bi se morali ukvarjati žalujoči v času izgube. »Samo zato, ker ne gre za ročno napisana pisma, še ne pomeni, da ne gre za pomembne trenutke in spomine. In z določenega vidika so morda še pomembnejši: pisma bi obležala v kakem predalu, fotografije, videe in sporočila, ki jih je objavljal Sacha, si lahko oogledam kjer koli in kadar koli.«