Kako so živeli in živijo potomci najbolj zloglasnih nacistov? Nekaterim se ni mogoče načuditi
Nekateri otroci nacističnih voditeljev, kot sta Heinrich Himmler in Hermann Göring, niso mogli nehati ljubiti svojih staršev in so posvetili svoja življenja temu, da so poskušali popraviti ugled očetov, drugi pa so se izogibali vsem spominom nanje, saj so vedeli, da nikoli ne bodo mogli sprejeti grozodejstev, ki so jih počeli.
Kako so se potomci nacistov spopadli s peklensko zgodovino svojih družin?
Edda Göring, hči Hermanna Göringa
Hermann Göring
Vrhovni poveljnik Luftwaffe (nacistične zračne sile), idejni oče gestapa, Hitlerjev drugi poveljnik med drugo svetovno vojno. 15. oktobra 1946, nekaj ur pred načrtovano usmrtitvijo, si je sodil sam.
Edda Göring se je rodila tako rekoč v nemški kraljevi družini. Slava njenega očeta, odlikovanega pilota iz prve svetovne vojne in nacističnega voditelja, je bila tolikšna, da je bila slika Edde v njegovem naročju takrat prodana v milijonih izvodov. Odraščala je obkrožena s privilegiji v ekstravagantnem domu s kinodvorano, bazenom in telovadnico. A življenje v razkošju se je končalo 31. januarja 1945. Edda in njena mati sta zbežali na varno nemško-avstrijsko mejo in se nazadnje preselili v majhno stanovanje v Münchnu.
Edda nikoli ni verjela v očetovo krivdo, nekoč je dejala: »Moj oče ni bil fanatik. V njegovih očeh si videl mir. Zelo sem ga imela rada in videla sem, da me je imel rad.«
Postala je medicinska sestra v Wiesbadnu v Nemčiji in je bila občasno vključena v skrajno desničarske ali neonacistične skupine. Leta 2015 je pri 76 letih vložila tožbo proti bavarskemu parlamentu za vrnitev dela očetovega premoženja, ki je bilo zaplenjeno po vojni, piše avtorica knjige o otrocih nacistov Tania Crasnianski. Njen zahtevek je bil takoj zavrnjen.
Umrla je decembra 2018 in do smrti je verjela, da je njen priimek »vir ponosa« ter da ji po rojstvu pripadajo določeni privilegiji in pravice.
Rolf Mengele, sin Josefa Mengeleja
Josef Mengele
Znan kot »angel smrti«, častnik SS, odgovoren za grozljive eksperimente na jetnikih koncentracijskih taborišč. Leta 1949 je pobegnil v Argentino, končal v Braziliji, kjer se je leta 1979 utopil.
Mladi Rolf Mengele je imel le leto dni, ko se je vojna končala. Svojega očeta ni poznal, odraščal je v ljubečem domu s starimi starši, mamo in očimom. Rekli so mu, da je njegov biološki oče mrtev, resnico je izvedel šele pri 16 letih. Josef se je poskušal z njim povezati prek pisem, zanj je celo napisal in ilustriral otroško knjigo, a neuspešno.
Medtem ko je Rolf očitno nasprotoval očetovim prepričanjem in dejanjem, je čutil vez in ga želel bolje spoznati. Ker je bil Josef Mengele glavna tarča lovcev na naciste, je Rolf leta 1977 pet let organiziral dvotedenski obisk Brazilije. Rolfa, ki je potoval z ukradenim potnim listom, je gnala motivacija, da poskuša razumeti, kako je ta človek, njegov lastni oče, lahko tako aktivno sodeloval v ogromnem nacističnem stroju smrti.
Kmalu po prihodu je Rolf izpostavil temo Auschwitza. Josef se je branil in zanikal kakršno koli odgovornost za zločine, čeprav je priznal, da je sodeloval pri eksperimentih, ki so jim bili podvrženi Judje. »Kaj naj bi počel s temi ljudmi?« je vprašal. »Ko so prispeli, so bili bolni in napol mrtvi.« Trdil je, da je bila njegova naloga le ugotoviti, kdo je sposoben za delo, in da je domneval, da je rešil življenja več tisoč ljudi.
Rolf ni nikoli razkril lokacije svojega očeta, češ da ga je kljub vsemu »nemogoče izdati«. Vendar se njegova čustva do njega niso spremenila. »Sploh se nisem potrudil, da bi ga poslušal ali razumel. Preprosto sem zavrnil vse, kar mi je povedal. Nikoli ne bom razumel, kako lahko ljudje počnejo te stvari. Dejstvo, da je bil moj oče eden izmed njih, ne spremeni mojega mnenja.«
Priimku Mengele se je odpovedal v 80. letih prejšnjega stoletja in vzel ženin priimek, da bi svojim otrokom prihranil težo imena. Danes ima 79 let.
Gudrun Himmler, hči Heinricha Himmlerja
Heinrich Himmler
Znan kot idejni oče SS in koncentracijskih taborišč. Maja 1945 je naredil samomor s kapsulo s cianidom.
Hčerka vodje SS je imela na Dachau, prvo nacistično koncentracijsko taborišče, »Himmlerjevega prvega otroka«, lepe spomine. Ko je videla očetove ujetnike, neobrite in slabo oblečene, jo je še najbolj zanimal taboriščni zelenjavni vrt, saj jo je spominjal na kmetijo iz otroštva. Očeta je s ponosom opazovala v nacističnih vrstah, medtem ko je Adolfa Hitlerja klicala »stric Hitler«, on pa ji je vsako novo leto podaril punčko in čokolado.
Prepričana o očetovi nedolžnosti je po vojni ostala njegova največja oboževalka, njen cilj pa je bil »povrniti očetov sloves«. Njeno stanovanje na obrobju Münchna je postalo pravi muzej v čast očetu, svoje življenje pa je posvetila negovanju spomina nanj.
Leta 1951 se je v Nemčiji pridružila skupini Stille Hilfe (Tiha pomoč), namenjeni pomoči nekdanjim članom SS, kot sta Klaus Barbie, klavec iz Lyona, in Martin Sommer, rabelj iz Buchenwalda.
Gudrunova je večino svojega življenja preživela kot militantna zagovornica skrajnih nemških desničarjev. V 60. letih prejšnjega stoletja se je poročila z bavarskim državnim uradnikom in simpatizerjem nacistov, s katerim je dobila dva otroka.
Leta 2018 je umrla na svojem domu v bližini Münchna.
Niklas Frank, sin Hansa Franka
Hans Frank
Nekdanji generalni guverner Poljske. Med svojim mandatom je uvedel vladavino terorja nad civilnim prebivalstvom in se neposredno vključil v množične pomore Judov. Podpiral je prisilno delo in nadzoroval štiri koncentracijska taborišča.
Niklas Hans je imel štiri leta, ko je prvič videl otroke svojih let – umazane in raztrgane, grozljivo shujšane – zaprte v koncentracijskem taborišču v Krakovu. Mama je prišla z njim v taborišče s črnim mercedesom kupit steznik. »Nihče ne izdeluje boljših steznikov kot Judje v getu,« je dejala.
Po vojni je izvedel za očetovo vlogo pri vsem tem, vključno s plinskimi komorami, in takoj razumel vse očetove zločine. To je opravičeval z dejstvom, da so bili njegovi starši hladni in oddaljeni, včasih tudi nasilni. Sina sta namreč imenovala Fremde, kar pomeni »tujec«.
Niklas je postal novinar, delal kot urednik pri Playboyu, napisal več knjig o sovraštvu do družine in 20 let delal za nemško revijo Stern. Verjame, da sta njegovega očeta gnala »pohlep in fanatične ambicije« in bi ubil kogar koli, če bi ga Hitler za to prosil. Še vedno nosi očetovo sliko, kamor koli gre. Na vprašanje, zakaj, odgovarja: »Zadovoljen sem s tem, kar prikazuje: mrtev je.«
Avtorica knjige o otrocih nacistov piše, da je Niklas nekoč priznal, da se vsako leto »na obletnico očetove smrti samozadovoljuje pod očetovim portretom ali pa si predstavlja, da ga secira«.
Wolf Rüdiger Hess, sin Rudolfa Hessa
Rudolf Hess
Voditelj nacistične stranke, znan kot Hitlerjev namestnik do leta 1941, ko je bil aretiran v Angliji po odpadniški misiji. V zaporu se je leta 1987 obesil.
Wolf je bil star le tri leta in pol, ko so njegovega očeta po neuspešnem pogajanju aretirali v Angliji. Z njim je več let komuniciral prek pisem, od njega se je učil celo šaha in vedno je verjel v očetovo nedolžnost.
Izučil se je za arhitekta, svoje življenje pa je posvetil obrambi očeta. Ustanovil je Odbor za izpustitev Rudolfa Hessa in sprožil peticijo, ki jo je podpisalo več kot 350.000 ljudi, vključno z dvema nekdanjima zahodnonemškima predsednikoma in dvema dobitnikoma Nobelove nagrade. O očetu je napisal tri knjige: »Moj oče Rudolf Hess« (1986), »Kdo je ubil mojega očeta, Rudolfa Hessa?« (1989) in »Rudolf Hess: brez obžalovanja« (1994).
Vse do konca je verjel, da so njegovega očeta ubili Britanci, leta 1988 je celo ustanovil organizacijo, ki se ukvarja s promocijo te teorije. Imel je tri sinove, od katerih se je prvi, prav tako Wolf, rodil na Hitlerjev rojstni dan.
Oktobra 2001 je zaradi odpovedi ledvic umrl.
Martin Adolf Bormann ml., sin Martina Bormanna
Martin Bormann
Hitlerjev zasebni tajnik in vodja nacističnega notranjega urada. Umrl je najverjetneje zaradi samomora, maja 1945 (njegovo truplo je bilo identificirano šele leta 1972).
Martin Adolf Bormann ml. je bil prvi krščenec Adolfa Hitlerja. Njegov oče je kot Hitlerjev tajnik nadzoroval vso komunikacijo z nacističnim voditeljem, zaradi česar je imel izjemno moč v nacističnih krogih. Oče je bil do sina »izjemno oster«, piše avtorica knjige o otrocih nacistov in dodaja, da med njima ni bilo nikakršne povezanosti in človeške topline.
Martin Adolf je bil ob koncu vojne star 15 let in v internatu. Ker je njegova družina že pobegnila, je pobegnil tudi sam. K sebi ga je vzel avstrijski kmet in ga vzgojil kot kristjana. Ko so razkritja o nacističnih zločinih med vojno prišla v javnost, je bilo to v nasprotju z njegovim novim prepričanjem kot kristjanom. Takrat je Martin spoznal, da je bilo vse, kar se je naučil o človečnosti in morali, napačno.
Svojega očeta ni nikoli javno obsodil, saj je verjel, da lahko sodi le Bog, in je leta 1948 vstopil v jezuitsko semenišče. Leta 1958 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1971 je bil udeležen v prometni nesreči. Ko se je zbudil v bolnišnici, se je takoj zaljubil v svojo medicinsko sestro. Pozneje istega leta sta se poročila in oba postala verska učitelja. Leta 1992 se je upokojil in marca 2013 umrl.
