PO 20 LETIH
Kakšna velika sreča! Otroka jima je prinesla loterija
Brez težav zanosila, a vsakokrat splavila. Po 20 skupnih letih končno mama in oče.
Odpri galerijo
Njuna ljubezen je zacvetela leta 1998. Kmalu sta se poročila in se odločila za družino, hitra zanositev ju je neznansko osrečila. Toda otroka sta po nekaj tednih izgubila in tako se je zgodilo po vsakem naslednjem spočetju. Zakaj, jima zdravniki prva leta niso znali pojasniti.
Poskusila sta tudi z zunajtelesno oploditvijo, a je bil rezultat žal isti, britanska zakonca Jo in Jason Scollen, ki sta se 2009. preselila v Španijo, da bi zadihala v novem okolju in morda tako zarodku povečala možnosti za preživetje, pa sta kmalu ostala brez denarja, s katerim bi lahko še naprej podpirala uresničevanje sanj, da vendarle postaneta mati in oče. So pa zdravniki na dolgi in mučni poti le ugotovili, da ima Jo motnje s strjevanjem krvi, poleg tega pa je dovzetna še za nekatere dejavnike tveganja, zaradi katerih njeno telo preprosto ne zmore nosečnosti.
Brez ustreznih zdravil in podpore, seveda: a ko se je njeno telo ravno dovolj okrepilo in zdravje izboljšalo, da bi lahko podpiralo rast novega življenja v maternici, sta zakonca ostala brez finančnih sredstev za nove poskuse zunajtelesne oploditve, njuni žalosti ni bilo videti konca. Potem pa je v njuno življenje znova posijal žarek upanja: sicer iz daljave, s Cipra, kjer so parom, ki si želijo zanositve z biomedicinsko pomočjo, ponujali možnost denarne pomoči. Pravzaprav so s sistemom loterije izžrebali srečneže, ki so jim brezplačno opravili zahtevne laboratorijske postopke in tako ponudili še eno priložnost, da končno doživijo starševstvo. Jo in Jason sta se prijavila na natečaj, a da sta bila med več tisoč pari dejansko izžrebana prav onadva, dolgo nista mogla verjeti.
Pot na Ciper je bila najboljša odločitev v njunem življenju, se je izkazalo, kajti prav tam je nastala njuna Jessica Rose, ki se jima je rodila tik pred pandemijo. Jo in Jason sta zaradi strahu, da bi jima novi koronavirus vzel tako želeni zaklad, dojenčico skrivala pred javnostjo in zgodbo šele zdaj pogumno predstavila svetu v upanju, da bosta še koga spodbudila k vztrajnosti.
Njima se je vsekakor splačala, po dvajsetih letih truda sta danes ponosna mamica in očka, ona jih šteje že zelo zrelih 47, on pa še dve več: nista več rosno mlada, a bosta svoji hčerkici nedvomno ena najboljših staršev pod soncem, zagotavljata. Življenje jima ni prizanašalo, zato si podarjene sreče ne bosta zapravila.
Ciprski žarek upanja
Poskusila sta tudi z zunajtelesno oploditvijo, a je bil rezultat žal isti, britanska zakonca Jo in Jason Scollen, ki sta se 2009. preselila v Španijo, da bi zadihala v novem okolju in morda tako zarodku povečala možnosti za preživetje, pa sta kmalu ostala brez denarja, s katerim bi lahko še naprej podpirala uresničevanje sanj, da vendarle postaneta mati in oče. So pa zdravniki na dolgi in mučni poti le ugotovili, da ima Jo motnje s strjevanjem krvi, poleg tega pa je dovzetna še za nekatere dejavnike tveganja, zaradi katerih njeno telo preprosto ne zmore nosečnosti.
Brez ustreznih zdravil in podpore, seveda: a ko se je njeno telo ravno dovolj okrepilo in zdravje izboljšalo, da bi lahko podpiralo rast novega življenja v maternici, sta zakonca ostala brez finančnih sredstev za nove poskuse zunajtelesne oploditve, njuni žalosti ni bilo videti konca. Potem pa je v njuno življenje znova posijal žarek upanja: sicer iz daljave, s Cipra, kjer so parom, ki si želijo zanositve z biomedicinsko pomočjo, ponujali možnost denarne pomoči. Pravzaprav so s sistemom loterije izžrebali srečneže, ki so jim brezplačno opravili zahtevne laboratorijske postopke in tako ponudili še eno priložnost, da končno doživijo starševstvo. Jo in Jason sta se prijavila na natečaj, a da sta bila med več tisoč pari dejansko izžrebana prav onadva, dolgo nista mogla verjeti.
Jessica Rose se je rodila tik pred pandemijo.
Pot na Ciper je bila najboljša odločitev v njunem življenju, se je izkazalo, kajti prav tam je nastala njuna Jessica Rose, ki se jima je rodila tik pred pandemijo. Jo in Jason sta zaradi strahu, da bi jima novi koronavirus vzel tako želeni zaklad, dojenčico skrivala pred javnostjo in zgodbo šele zdaj pogumno predstavila svetu v upanju, da bosta še koga spodbudila k vztrajnosti.
Njima se je vsekakor splačala, po dvajsetih letih truda sta danes ponosna mamica in očka, ona jih šteje že zelo zrelih 47, on pa še dve več: nista več rosno mlada, a bosta svoji hčerkici nedvomno ena najboljših staršev pod soncem, zagotavljata. Življenje jima ni prizanašalo, zato si podarjene sreče ne bosta zapravila.