Kardinal Seula navija za naše

LJUBLJANA – »Moja srečanja z Azijo so se začela leta 2008 na povabilo patra dr. Vladimirja Kosa, profesorja evropske književnosti na Sophia University v Tokiu, kjer je potekala konferenca vzhodnoazijskih univerz Japonske, Južne Koreje, Filipinov, Vietnama, Kambodže, Indonezije, Indije in Kitajske,« je dejal univerzitetni profesor in ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik ter nadaljeval: »Med profesorji z vseh celin sem kot edini predstavljal Evropo. Kristjani smo bili med udeleženci v manjšini, morda le vsak deseti, preostali so na srečanju, ki se je osredinjalo na medverski in medkulturni dialog, pripadali drugim verstvom.«

Z veseljem je sprejel ponujeno izjemno priložnosti za pogovore: »Zame izredno zanimivi so potekali z budisti, hindujci, konfucijci in drugimi, ki so mi odkrivali duhovno in kulturno bogastvo srednje in vzhodne Azije. Sicer sem se s tem bogatim izročilom seznanil že med študijem na ljubljanski teološki fakulteti, toda živa srečanja z ljudmi različnih ver so me obogatila še toliko bolj. Kakovostna so bila že predavanja, a najdragocenejša so bila navezovanja osebnega prijateljstva.«
Kratko malo, izpove škof: »Azijski svet me je dobesedno očaral.«

Naslednji korak je papežev obisk

Od omenjene tokijske konference naprej je škof Jamnik redni gost katoliških univerz v Seulu, državnih v Pekingu in Šanghaju ter na Univerzi sv. Jožefa v Macau, ki je edina katoliška na Kitajskem.« Redno gostuje tudi v indijskem Mumbaju, »kjer se srečujeva z Josejem Cochurampilom, sošolcem iz Oxforda, ki sicer deluje v južnoindijski državi Kerali.« Občasno gostuje še drugod: »Kot redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu sem po naročilu njenega predsednika Felixa Ungerja odgovoren za Azijo.«

Škof Jamnik je sodeloval na konferencah v Vietnamu, Pekingu, Manili, Bangaloreju, vsako leto pa najmanj na dveh azijskih univerzah predaval o liberalizmu (kar je bila njegova doktorska tema) in etičnih temeljih Evropske skupnosti ter delno tudi ZDA: »Vključil sem poglede o beguncih, dialogu z muslimani ter vprašanje, koliko je Evropa pozabila na svoje tri griče – Atene z grškim humanizmom, Jeruzalem s krščanskim razodetjem ter Rim z rimskim pravom. Ugotavljam, da Azijci zelo pozorno spremljajo in poznajo evropsko dogajanje. Na Kitajskem je denimo zadnja leta izpostavljena tema Svilna pot, prek prenovljene prihajajo Kitajci v Evropo. Konstelacije se v globalnem svetu spreminjajo, kot svetovna velesila se ob ZDA in Rusiji postavlja Kitajska, ob njej tudi Indija.«

Jamnika še posebno navdušuje dejstvo, da je »ob zelo majhnih odstotkih katoličanov (edina izjema so Filipini, kjer prevladujejo) azijsko krščanstvo izjemno cvetoče. Medtem ko je evropski kristjan zadremal, postal apatičen in utrujen, prakticiranje je zgolj neka navada, pa za azijskega velja, da je kristjan z osebno odločitvijo. K maši ne hodi le ob nedeljah, ampak tudi med tednom in izjemno veliko se moli rožni venec. Zato sem kljub majhnemu številu kristjanov v Tokiu, Pekingu, Mumbaju in Saigonu videl polne cerkve. Kdor je tam kristjan, vero tudi prakticira.«

Izziv za Katoliško cerkev v Aziji je vzpostavitev diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Pekingom: »To sta mi omenila tudi škof v Macau in nadškof Hongkonga, ki sta v tej smeri storila že veliko. Že prejšnji papež Benedikt XVI. je kitajskim kristjanom pisal, da ni več razlogov za tako imenovano podzemno cerkev, saj je bilo v zadnjem desetletju vsako škofovsko imenovanje med Pekingom in Vatikanom vedno usklajeno. Kot naslednji korak gre pričakovati osebni obisk papeža na Kitajskem, kar je menda tudi velika osebna želja državnega tajnika Pietra Parolina. Nov veter nakazujejo tudi takšna dejstva, da je država pomagala pri izgradnji novega dela katoliške Univerze sv. Jožefa v Macau. Sam pa sem dialoško cerkev doživel med srečanjem s študenti drugih ver, ki so na tej univerzi v večini.«

Bog znova presenetil

S Kitajske je škofa Jamnika pot peljala v Seul, kjer je pri gostitelju nadškofu in kardinalu Andrewu Yeomu Soo-jungu po več obiskih že povsem domač. Kako se je krščanstvo po obisku papeža Frančiška v Koreji poleti 2014 naravnost zacvetelo, je kar ostrmel: »Ob šestih zjutraj me je v stolnici, kamor sem šel maševat, pričakalo več kot petsto ljudi. Mnogi gredo pred službo k maši.«

Med srečanji s študenti in vplivnim kardinalom Soo-jungom, enim izmed devetih papeževih najožjih svetovalcev, seveda niso obšli olimpijskih iger v Pjongčangu: »Prav med obedom pri kardinalu je ta prejel sporočilo o sodelovanju športnikov iz Severne Koreje. Ob novici je zavelo nepopisno veselje, to pa zato, ker Južni Korejci sonarodnjake s severa doživljajo kot sorodnike. Sami sploh ne govorijo o Severni in Južni Koreji, ampak vedno o Korejskem polotoku. Tudi sam pazim, da govorim z njimi tako. Prav zato, ker je Korejski polotok trenutno najbolj občutljiva točka svetovne politike, je naravnost čudežno, da je Južna Koreja olimpijado (v tretjem poskusu) sploh dobila.«

Ob novici o prihodu Severnih Korejcev je Jamnik Soon-jungu pripomnil: »Gotovo ste imeli tudi vi kaj zraven ...« Kardinal ni ne zanikal ne potrdil, le nasmehnil se je: »Res sem srečen! Korak za korakom se le pomika na bolje.« Jamnik sluti, da je kardinal prispeval pomemben delež k olimpijski združitvi obeh reprezentanc v skupno. Še posebno ker je ta dejal: »Bog nas znova preseneča. Čudovito je, da se srečujemo, tekmujemo in pogovarjamo tudi prek športa. Bog izbira načine, ki si jih mi sploh ne znamo predstavljati.«

Srečo, ki je preplavila Korejce, je škof Jamnik nato opažal na obrazih vseh: »Naši bratje in sestre pridejo, so se veselili. Korejsko hrepenenje po spravi in miru sem sicer na poseben način doživel že pred leti, ko smo z mladimi peš poromali k bodeči žici, ki boleče deli korejski državi. V očeh mladih, ko so gledali proti Severni Koreji, ki je totalitaren zapor, nisem zaznaval nikakršnega sovraštva ali jeze, ampak le upanje in globoko notranje hrepenenje. Zato tudi sam upam in molim za ta namen. Prijatelji v Seulu, s katerimi si dopisujem, pa v olimpijskem prihodu bratov in sestra s severa vidijo le potrditev več, da Bog deluje. Tudi v športu!«