Ko izgubijo štipendijo, spijo kar na postaji
Sanje direktorja bolonjskega Karitasa Mattea Prosperinija so, da bi imel podružnico neposredno znotraj univerze, glede na vse večje število študentov v Bologni, ki so se znašli v ekonomskih težavah, poroča La Repubblica. Ko nenadoma ostanejo brez štipendije ali celo z blokiranimi računi, kot se je v zadnjih mesecih zgodilo mladim Rusom, vpisanim na Alma Mater Studiorum, se študentje za obrok pogosto obrnejo kar na Karitas.
Težki časi
»Veliko je študentov,« pravi Prosperini, »ki pridejo k nam študirat in imajo štipendijo, potem pa jo zgubijo, ker morda ne dohajajo izpitov. Včasih izgubijo tudi nastanitev in pogosto se dogaja, da so primorani nekaj časa spati celo na glavni železniški postaji, kar je popolnoma nesprejemljivo.« V težkih ekonomskih situacijah se znajde vedno več študentov, številke pa iz dneva v dan naraščajo. »Alarmantno je, da se zaradi razmer mladi ljudje, ki študirajo, znajdejo brez strehe nad glavo. Na železniški postaji spijo celo mesece, ne kakšen dan, dva. Nekaj dni lahko prespijo pri kolegih v študentskih domovih ali najetih stanovanjih, a ko se gostoljubje konča, so na cesti. V Italiji se ubadamo z vedno težjo situacijo, saj je glede na naraščajoče življenjske stroške vedno težje najti nastanitev na prostem stanovanjskem trgu. Situacija je za nas strokovne delavce alarmantna in jo je treba nemudoma spremeniti. Zato se dnevno srečujemo z različnimi akterji na tem področju, vključno s samo univerzo in podjetjem, ki upravlja študentske domove. Prvi cilj je čim natančneje spremljanje pojava in iskanje primernih rešitev.«
Sprememba miselnosti
Prosperini ne ve, ali je mesto sploh sposobno rešiti problem pomanjkanja stanovanj. »Zdaj smo zasvojeni z izrednimi razmerami, kar potrebujemo, je vsekakor sprememba miselnosti. Tudi lastniki hiš oziroma stanovanj morajo imeti razmere, ki omogočijo namestitev.« A vprašanje, kako najti primerna stanovanja za mlade študente, ostaja. Prosperini ima v mislih mrežo ljudi, ki bi tržila stanovanja po sprejemljivih najemninah brez diskriminacije, pri čemer bi imeli v zameno na primer koncesijo za nekaj. Lastnik stanovanja bi v tem primeru imel majhno prednost in bil hkrati tudi del mreže, ki prispeva k boljši kulturi bivanja v mestu. V mestu si želimo sprememb, a hkrati je ljudi strah prevar, soočamo se tudi z rasističnimi predsodki. Izmisliti si bomo morali nekaj novega, nekaj bolonjskega, kar bodo potem drugi kopirali.«
