Koristi človeških iztrebkov
Manuel Perez je lastnik ekološke kmetije v osrčju portoriške džungle, na kateri se trudijo živeti čim bolj v sožitju z naravo. Ker v bližini ni novodobnih ugodnosti, kot je denimo urejen kanalizacijski sistem, pa so se Perez in njegova družina znašli in iztrebke začeli uporabljati za gnojenje pridelka. Za to uporabljajo posebno straniščno školjko, podobno čebru, na katerega je položena straniščna deska, po končani veliki potrebi pa vse posujejo s sekanci, ki so vedno na dosegu roke. Ko je čeber poln, ga Perez odnese na kompost skupaj s suhim listjem in preostalimi organskimi odpadki. »Ljudje imamo povsem napačno predstavo o človeških iztrebkih. Polni so hranljivih snovi in zato odlično gnojilo. Zakaj bi jih metal stran, če si lahko z njimi pomagam do boljšega in bolj običajnega pridelka?« je Perez povedal za BBC.
Polni so hranljivih snovi in zato odlično gnojilo.
V tem prepričanju ni sam. Ne le ljudstva, ki živijo globoko v deževnih gozdovih, tudi tisti, ki so se odločili za bolj ekološko bivanje in kmetovanje, se strinjajo, da z uporabo človeških iztrebkov naredijo ogromno dobrega za okolje. S tem, ko ne uporabljajo običajnih stranišč, namreč privarčujejo ogromno vode. Stranišča so največji porabniki vode v gospodinjstvu, starejša, denimo, z le enim izplakovanjem porabijo med 20 in 25 litri vode, novejša in bolj varčna približno sedem. Če namesto umetnih gnojil uporabljamo tista, ki jih (dobesedno) pridelamo sami, zmanjšamo tudi onesnaženost rek in jezer ter porabo fosilnih goriv, ki so potrebna za izdelavo umetnih gnojil. Če se mnogi zdrznejo že samo ob misli, da bi z lastnimi iztrebki počeli kar koli drugega kot jih sprali v kanalizacijo, pa Kelsey McWilliams, ustanoviteljica in vodja ameriškega podjetja, ki se ukvarja s krožnimi sanitarnimi sistemi, pravi, da je uporaba človeških iztrebkov v kmetijstvu pravzaprav prihodnost. »Ljudje se začenjajo zavedati, kako zelo netrajnostna je uporaba stranišč, kot jih poznamo danes, zato je zanimanje za krožne sisteme vedno večje, vsaj v ZDA,« pravi McWilliamsova in dodaja, da gre v nasprotju s prepričanjem mnogih za človeškemu zdravju povsem nenevaren sistem: »Večina si ob tem predstavlja srednjeveške ulice brez kanalizacije, ko so ljudje do gležnjev gazili po izločkih, posledica česar so bile mnoge hude bolezni, a kar promoviramo in počnemo z njimi danes, je daleč od tega in izločke pravzaprav usmeri nekam, kjer postanejo koristni.«
Na svetu je okrog sedem milijard ljudi in v povprečju vsak na dan proizvede okrog 450 g izločkov, ki se marsikje iztekajo v reke, jezera in morja. Tudi tam, kjer je za to poskrbljeno, lahko pride do poškodbe cevi in odpadna voda se znajde v pitni, kar privede do izbruha bolezni. S tem, ko hrano gojimo na enem koncu planeta, uživamo in izločamo pa jo drugod, rušimo tudi ravnovesje hranilnih snovi. Žito, sadje, zelenjava in drugo za rast potrebuje hranila, kot so dušik, kalij in fosfor. Rastline jih jemljejo iz tal, skupaj z njimi pa ta hranila nato zaužijemo mi. A naša telesa vsrkajo le del njih, preostalo konča v straniščih, namesto da bi vsa ta hranila, ki jih rastline potrebujejo, slednjim tudi vrnili. »Vse v naravi kroži. Enako kot prst vsrka dež, ki ga porabijo rastline, nato pa izhlapi skozi njihove liste nazaj proti nebu, bi morala krožiti tudi hranila. Tako pa jih mi samo porabljamo, ne pa tudi vračamo,« še pravi McWilliamsova.
Vse v naravi kroži.
