Kraljestvo bele samote

Na poti na Kronplatz, Drei Zinnen ali v Cortino sem se večkrat peljal mimo. Ampak na videz zakotni Sillian, zadnji zaselek na avstrijski strani Tirolske, mi ni nikoli vzbudil posebnega zanimanja. Samo naprej, hitro naprej, na pravo italijansko kavo pod vršace Dolomitov, taka je bila vedno zapoved. Avstrijci skrivajo svoje dragulje drugje, sem bil prepričan, tale že malo utrujena gondola na koncu mesta, ki se kar nekako skriva, čeprav je tik ob glavni cesti, pa tudi ne zmore prav visoko.

Potem pa dobim povabilo, da bi preživel nekaj dni v štirizvezdničnem hotelu Sporthotel Sillian, ki leži točno nasproti te gondole. Ker prve vtise vedno rad zamenjam z naslednjimi, če ti vsaj malo obetajo, sem povabilo z veseljem sprejel. Kajti obeti pravzaprav niso bili slabi. V tistem delu vzhodne Tirolske je v pravem času vrglo dovolj snega, ki se je ves januar obdržal tudi v dolini. Spodaj, na višini tisoč metrov, ga je bilo pol metra, skoraj tisoč petsto metrov višje pa še dober meter več. Sonca je v tistem delu sveta pozimi po navadi dovolj, in tudi tokrat je bila napoved prava. Pretežno sončno naj bi bilo ves čas obiska.
Tako je tudi bilo. In prvi pogoj za dobro počutje je bil že izpolnjen. Kajti kako naj ljubitelj narave ne uživa, ko v visokogorju, v okviru popolne modrine neba, opazuje iskriv ples zlato rumenih sočnih žarkov na širnih planjavah bele snežne spokojnosti. Kaj človek potrebuje še več? Tako se vedno vprašam, ko me gondola v takih razmerah prepelje na goro.

Smučišče Sillian Hoch Pustertal je bilo zame pravo odkritje. Po dolgi, več kot četrturni vožnji z resda precej staro, a še vedno dovolj udobno gondolo se ti namreč odpre povsem nov svet. Večji del smučišča leži namreč nad gozdno mejo in zgoraj je vse v znamenju bele barve. Sneg prekriva vse, tako da v vsej tej belini na prvi pogled težko ločiš urejene proge od zgolj zasneženih planjav in strmin. Tudi najvišji vrh, do katerega te pripelje sedežnica, Thurntaler z 2407 metri višine, je kopaste oblike, in to vse skupaj daje temu smučišču prav poseben pečat. Še posebno ker se ti večkrat zazdi, da si na njem popolnoma sam. Toda ali ni prav to tisto, kar si smučar pravzaprav najbolj želi? Da ima progo samo zase.

Večina žičnic je solidnih, dobrih 22 kilometrov zgledno pripravljenih prog pa tako širokih, da se lahko med smučanjem povsem sprostiš in samo uživaš. Zame je to več kot dovolj za nekaj dnevni športni oddih, vem pa, da večina sodobnih počitnikarjev od smučarskega centra pričakuje še nekaj več.

Resnici na ljubo Sillian vsaj za zdaj tega še ne ponuja. Samo mestece je za avstrijske razmere presenetljivo pusto. Še posebno zvečer, ko opaziš veliko zapuščenih hiš, v maloštevilnih lokalih pa je še veliko manj gostov kot zgoraj na smučišču. Zdi se, da je tukaj eden redkih centrov dobrega počutja prav omenjeni hotel. Ponuja vse, od odlične hrane do prijetnih prostorov za sprostitev, vključno s savnami in bazenom. Imam občutek, da prav nihče od gostov, razen vedno zvedavih novinarjev, ni rinil zvečer v mesto. Na nepotreben sprehod ob precej prometni cesti, ki povezuje vzhodno in južno Tirolsko.