Kremelj je do zadnjega zagotavljal, da Ukrajine ne bo napadel

Vzhodnoevropske države so 24. februarja 2022 dobile potrditev, da so bile njihove bojazni pred nevarnostjo, ki so jo predstavljale regionalne ambicije Rusije, upravičene. Do trenutka, ko so ruski tanki krenili proti Kijevu, se je v zahodnih prestolnicah politika baltskih držav in Poljske do Rusije mnogim zdela pretirana. Toda pred natanko dvema letoma, ko se je na stari celini ponovno razdivjala vojna, je prevladalo prepričanje, da je Ukrajina branik Evrope in da se Vladimir Putin, če pade Kijev, ne bo ustavil pred vrati Unije. Strah, ki ima tudi zgodovinsko podlago – od svojih štirinajstih sosed Rusija ni napadla oziroma ni bila v vojni le z Norveško – se od takrat ni polegel, zlasti ne v obmejnih državah. Te se pospešeno pripravljajo na to, da lahko postanejo naslednja ruska tarča.

Možnost, da bi se ruska agresija iz Ukrajine razširila na druge države in da bi Moskva napadla katero od članic severnoatlantskega zavezništva, v zadnjem obdobju tako znova pridobiva veljavo. Nemški obrambni minister Boris Pistorius je, denimo, prejšnji mesec dejal, da je treba ob stalnih grožnjah iz Kremlja upoštevati, da bi lahko Putin nekoč napadel celo članico Nata. Na takšen scenarij se pripravljajo tudi v baltskih državah, kar se ne kaže le v izjavah političnega vrha, temveč tudi v okrepljenih obrambnih izdatkih. V Litvi, denimo, bodo v letošnjem letu presegli dve milijardi evrov oziroma 2,75 odstotka BDP. Za primerjavo, leta 2013, leto pred rusko aneksijo Krima, je ta znašal 0,76 odstotka, leta 2021, preden je Kremelj napadel Ukrajino, pa 1,95 odstotka. Precej nad dvema odstotkoma bodo letos vojaški izdatki tudi v Latviji (2,4), še višji pa v Estoniji, kjer bo obrambni proračun dosegel 3,2 odstotka BDP.

Članstvo v Natu je osrednji del obrambne in varnostne arhitekture baltskih držav, k njegovi odvračalni sposobnosti pa znatno prispeva misija Okrepljena prednja prisotnost (Enhanced Forward Presence), ki so jo zaveznice naznanile na Natovem vrhu v Varšavi leta 2016. Z vzpostavitvijo misije, sestavljene iz štirih bojnih skupin v velikosti bataljona, so na prošnjo baltskih držav in Poljske znatno povečale vojaški odtis zavezništva na njegovih vzhodnih obronkih. Invazija na Ukrajino in vse bolj agresivna ruska drža sta od takrat samo še poudarili pomen misije, v kateri sodelujejo tudi vojaki Slovenske vojske.

Latvijci hvaležni

Aleksander Jović, poveljnik 14. slovenskega kontingenta, nima težav s prepoznavanjem zvoka orožja, ki v Natovi vojaški bazi v Adažiju v Latviji zabobni na vsakih nekaj minut. »Mitraljez 12,7 milimetra. Zraven pa lahko slišite artilerijo, 155-milimetrske havbice.« Poki, ki so za laika popolnoma nerazločljivi, so bili odmev vaje Ares Strike na bližnjem poligonu. Baza v Adažiju v zaledju Rige spominja na disciplinirano multietnično žepno državo. Poleg poveljujoče in najbolj množično zastopane Kanade je med približno 4000 vojaki najti pripadnike še desetih zaveznic. Ob zadnji rotaciji, sredi decembra, je v Latvijo prišlo tudi 35 pripadnikov Slovenske vojske, ki sicer v misiji sodeluje že od samega začetka. Del našega kontingenta sta prav tako Severna Makedonija z osmimi in Črna gora z enajstimi člani.

Aleksander Jović, poveljnik 14. slovenskega kontingenta, pove, da so v redkih srečanjih z Latvijci največkrat deležni izrazov podpore in dobrodošlice. FOTO: Gašper Završnik

Prostrani in strogo varovani kompleks premore vso za življenje vojaka temeljno infrastrukturo. Neformalno središče baze je Paradni trg, okoli katerega so posejane kasarne, jedilnica ter vojaški in častniški klub, njeno srce pa moderno vadbišče, ki po Joviću zagotavlja odlične pogoje za usposabljanje. »Poligon je dovolj velik, da se lahko na njem usposablja tako velika enota. Obsega različne vrste strelišč, od tistih za lahko pehotno oborožitev do strelišč za artilerijsko oziroma oborožitev večjega kalibra,« je pojasnil poveljnik slovenskega kontingenta.

Vojaki glavnino šestmesečne misije preživijo znotraj baze in po Jovićevih besedah nimajo veliko stika z lokalnim prebivalstvom, v redkih srečanjih z Latvijci pa so največkrat deležni izrazov podpore in dobrodošlice. »Ljudje tukaj zagotovo gledajo na našo prisotnost z vidika hvaležnosti in jasnega kazalnika, da niso sami,« je poudaril sogovornik. »Naše osnovno poslanstvo je krepitev odvračalne drže zavezništva in pošiljanje signala, da bo v primeru morebitne agresije zavezništvo odreagiralo na ustrezen način. Vsekakor je to velik prispevek k povečanju varnosti v državi in varnosti celotne Unije.«

S Finsko močnejši

Okrepljena prisotnost Nata v Baltiku je dokaz strateškega pomena tega dela Evrope, kjer med drugim leži pregovorno ena najšibkejših točk zavezništva, ozek, nekaj deset kilometrov dolg pas med Belorusijo in rusko enklavo Kaliningrad, na katerem se stikata ozemlji Litve in Poljske, dveh članic Nata. Teoretični scenariji, po katerih bi Rusija to območje med vojno poskušala zavzeti, in s tem ustvariti kopensko povezavo s svojim baltskim pristaniščem, danes sicer ne vzbujajo tolikšnih skrbi kot na začetku vojne v Ukrajini.

Natova meja z Rusijo se je z vstopom Finske resda občutno podaljšala, a zaradi visoke razvitosti finskih obrambnih kapacitet ta proces ni dodatno obremenil severnoatlantskega zavezništva, ampak kvečjemu zmanjšal strateški pritisk na baltske države. »Vstop Finske je spremenil položaj predvsem z vidika Rusije,« je prepričana Minna Ålander, raziskovalka pri finskem inštitutu za mednarodne zadeve (Fiia). Širitvi Natovega ozemlja na sever Evrope je po njenih besedah dodala plast kompleksnosti razmislekom o tem, kako bi lahko potekal oboroženi konflikt z Rusko federacijo oziroma kako bi ta v tem primeru učinkovito zaščitila znatne dele svojega ozemlja ob finski meji.

Večini vojaških baz v tem delu Rusije po besedah sogovornice zaradi vojne v Ukrajini primanjkuje orožja in vojakov. Do polotoka Kola, denimo, kjer je sedež severne flote ruske mornarice, medtem poteka samo ena komunikacijska linija z južnimi deli države. »S finskega ozemlja bi jo lahko zlahka prestregli,« je v središču Helsinkov poudarila Minna Ålander in pojasnila, da Moskva ne more kar ignorirati te potencialne grožnje. »Zato mora več razmišljati o obrambi in tem, kako braniti lastna sredstva, ki so blizu Finske oziroma Natovemu ozemlju. Tudi zaradi tega mislim, da ne bomo videli napada na baltske države v naslednjih letih. Pričakujem, da bi Rusija pred tem najprej poskušala okrepiti svoj položaj na naši meji.« Kljub zaprti meji finski organi na regionalni ravni ohranjajo redne stike z rusko mejno stražo, ki sicer spada pod zvezno varnostno službo FSB, naslednice zloglasnega KGB.

Zavrtel bi čas nazaj

Razpad Sovjetske zveze, ki jo je Putin označil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja, je za Moskvo pomenil izgubo imperija. V nekaj mesecih je, kakor je v knjigi Meja izpostavila norveška antropologinja Erika Fatland, izginila približno petina ozemlja, razdeljena med štirinajst neodvisnih držav, število prebivalcev se je zmanjšalo s 300 na 140 milijonov, prav tako se je z danes na jutri 25 milijonov Rusov in ljudi, katerih materinščina je najbolj razširjen slovanski jezik, znašlo zunaj ruskih meja. Mnogi od njih zdaj živijo v sosednjih republikah, v senci besed in dejanj, s katerimi Putinov režim poskuša zavrteti čas nazaj.

Narva v Estoniji je največje mesto na prostrani meji med Evropsko unijo in Rusijo. FOTO: Gašper Završnik

Nazoren primer tega je estonska Narva, ki je z nekaj manj kot 60.000 prebivalci največje mesto na prostrani meji med Evropsko unijo in Rusko federacijo. Od velike sosede in Ivangoroda jo loči le istoimenska reka, ki si pot utira proti Baltskemu morju. Toda navidezna ločnica, ki jo struga riše med vzhodom in zahodom, v Narvi ni tako ostra, kot se zdi na zemljevidu. Že bežen sprehod po ulicah, na katerih ni mogoče prezreti sovjetskega pečata, pušča vtis, da je Narva pravzaprav rusko mesto. Demografska sestava severovzhodnega dela Estonije se ne zrcali le v jeziku, kakor tudi neposredna bližina Rusije ne le v geografiji. »Narva je sredinska točka med dvema kulturama, političnima sistemoma, svetovoma,« je poudaril Sergej Stepanov, novinar in producent ruskega servisa estonske javne radiotelevizije. »Po mentaliteti je Narva nekje vmes med Estonijo in Rusijo.« Toda to po njegovih besedah še ne pomeni, da ljudje v tretjem največjem estonskem mestu idealizirajo življenje ali politični sistem na drugi strani meje. »Nekateri resda podpirajo Rusijo in vojno v Ukrajini. Ampak tako podporo najdete tudi drugod po Evropi.«

Družbeno prilagajanje

Kljub naporom in denarju, ki ga baltska država že desetletja vlaga v integracijo svoje rusko govoreče manjšine, se uresničitev tega cilja še vedno zdi oddaljena. In vendar to ne pomeni, da je Estonija na napačni poti. Sergej Stepanov verjame, da se bo kohezivna družba prej ali slej pojavila sama od sebe, s prihodom novih, s preteklostjo in jezikom manj obremenjenih generacij.

To bi Rusiji lahko vzelo možen argument za netenje težav. Moskva je domnevno ogroženost Rusov v tujini v preteklosti opredelila kot legitimen razlog za obrambo njihovih pravic z vsemi sredstvi. Navsezadnje je bila to tudi ena od uradnih utemeljitev za agresijo proti Ukrajini. Spremembe, ki so jim bili od ruske invazije na Ukrajino podvrženi v baltskih državah in na Finskem, ne vključujejo le militarizacije, ampak tudi družbeno prilagajanje na dolgoročno življenje z imperialistično sosedo, ki temelji na samopreživetvenem nagonu.

Dvomov o takšnem odzivanju na nevarnost drugod po Uniji ne manjka, sploh ob Putinovih zagotovilih, da Rusija ne išče vojne z Natom. Pa vendar gre njegove besede jemati z veliko rezerve. Kremelj je vse do zadnjega zagotavljal, da Ukrajine ne bo napadel. Tisti, ki se bojijo, da lahko postanejo naslednja ruska žrtev, tega niso pozabili.