KUBA
Kubanec skrbi za 100 pelikanov (FOTO)
Že dvajset let veličastnim pticam daje zavetje. Leonardo Carrillo zanje zbira hrano po vsej vasi.
Odpri galerijo
Vsako zimo skrbi, da dobijo dovolj hrane. FOTOGRAFIJE: Reuters
Morda so vam videti enaki, a imajo vsak svoj značaj, o svojih prijateljih ponosno pripoveduje Leonardo Carrillo s Kube, ki skrbi, da pelikani lažje preživijo zimo. Kar na njegovem vrtu, in to od decembra do maja, že dvajset let, je ponosen 62-letnik, ki pravi, da si boljših prijateljev ne bi mogel želeti.
Plemeniti Michel in Ljubeči Panchito sta vzdevka za le dva od kakšnih sto veličastnih ptic, ki prijaznemu možakarju iz vasi Guanimar na južni obali Kube zaupajo svoje življenje, dokler konec pomladi ne poletijo proti severu. A se vsako zimo vrnejo in mu krajšajo dolge dneve, ko pogreša svojo družino: Carrillo ima sicer tri odrasle otroke, a redno videva le enega, ki živi nedaleč proč.
Preostalih dveh in drugih sorodnikov ni videl že več kot leto dni, odkar je udarila pandemija in onemogočila družinska srečanja. A rjavih pelikanov, ene od dveh vrst, ki živita na Kubi, novi koronavirus ni ustavil in po njihovi zaslugi je Leonardo, ki mu družbo doma dela le muca, mnogo manj osamljen. Pticam rjavkasto sivkaste barve z dolgim kljunom, ki se, mimogrede, dobro razumejo tudi z mačko, zagotavlja hrano, ki jo zanje zbira po vsej vasi, oskrbuje jim morebitne rane in poškodbe, za katere so krive predvsem ribiške vabe in druga oprema za ribolov.
»Rad skrbim zanje, saj so to plemenite in čustvene živali, prijazne do človeka,« pove Leonardo, ki mu pelikani, tega ni treba poudarjati, jedo kar iz roke. »Pol leta jih zelo pogrešam, a vem, da se bodo vsakokrat vrnile. Zato jih nikoli ne bom zanemaril,« še sklene 62-letnik, ki se sicer preživlja s priložnostnimi deli, a dokler zasluži dovolj zase in za pelikane, mu za drugo ni mar.
Oskrbi jim tudi rane
Plemeniti Michel in Ljubeči Panchito sta vzdevka za le dva od kakšnih sto veličastnih ptic, ki prijaznemu možakarju iz vasi Guanimar na južni obali Kube zaupajo svoje življenje, dokler konec pomladi ne poletijo proti severu. A se vsako zimo vrnejo in mu krajšajo dolge dneve, ko pogreša svojo družino: Carrillo ima sicer tri odrasle otroke, a redno videva le enega, ki živi nedaleč proč.
Do smrti bo skrbel zanje.
Preostalih dveh in drugih sorodnikov ni videl že več kot leto dni, odkar je udarila pandemija in onemogočila družinska srečanja. A rjavih pelikanov, ene od dveh vrst, ki živita na Kubi, novi koronavirus ni ustavil in po njihovi zaslugi je Leonardo, ki mu družbo doma dela le muca, mnogo manj osamljen. Pticam rjavkasto sivkaste barve z dolgim kljunom, ki se, mimogrede, dobro razumejo tudi z mačko, zagotavlja hrano, ki jo zanje zbira po vsej vasi, oskrbuje jim morebitne rane in poškodbe, za katere so krive predvsem ribiške vabe in druga oprema za ribolov.
Tudi muca odobrava ptičje goste.
»Rad skrbim zanje, saj so to plemenite in čustvene živali, prijazne do človeka,« pove Leonardo, ki mu pelikani, tega ni treba poudarjati, jedo kar iz roke. »Pol leta jih zelo pogrešam, a vem, da se bodo vsakokrat vrnile. Zato jih nikoli ne bom zanemaril,« še sklene 62-letnik, ki se sicer preživlja s priložnostnimi deli, a dokler zasluži dovolj zase in za pelikane, mu za drugo ni mar.
