Kuža sam preživel vojne razmere

Že mesece nam srce parajo zgodbe iz napadene Ukrajine; milijoni so na vrat na nos zapustili domove in se zatekli na varno, mnogim pa niti ni uspelo ubežati nasilju. Pred štirimi meseci se je življenje obrnilo na glavo tudi Katerini Titovi in njeni družini iz Gostomela blizu Buče na območju Kijeva: 35-letnica je z možem Oleksandrom in dvema otrokoma sredi noči pobegnila na varno, k prijateljem, zaradi negotovih razmer pa peti član družine, beli sibirski haski Belvi, ni mogel z njimi.

Brskal po ruševinah

Čakal jih je, kakor da bi odšli zgolj po nakupih. FOTO: Globalp,Getty Images

In ko so se pred dnevi vrnili v svoj dom, v upanju, da jim ga nikoli več ne bo treba zapustiti, so bruhnili v jok, kajti v vsem času, ko so bili na begu in prek različnih medijev spremljali podobe njihovega propadajočega domačega kraja, si niso drznili upati, da jih bo Belvi pričakal ob prihodu domov. In to na pragu hiše, sicer opustošene, saj so jo Rusi povsem izropali, a vendarle, dom je dom, se očitno še kako dobro zaveda kuža, ki je preživel ne le bombardiranje, ampak tudi lakoto, saj je za hrano moral kopati po ruševinah po domačem kraju. A, kot kaže, ga je pri življenju ohranjala vera, da se bo njegova družina vrnila, Katerina in preostali pa še vedno ne morejo verjeti, da je znova vseh pet na kupu. »Čakal nas je pred vrati in mahal z repom, kakor da bi odšli samo po nakupih. Toliko nas je skrbelo zanj, bili smo prepričani, da ne bo preživel,« ganljivo zgodbo o pasji neomajni zvestobi pripoveduje Katerina, odločena, da se nikoli več ne bo pustila pregnati agresorju in da petletnega Belvija nikoli več ne bo zapustila.

»Odkar smo se vrnili, nisem prenehala jokati. Od groze, ko pogledam, kaj je ostalo od našega doma, obenem pa od olajšanja, da je Belvi živ in zdrav. On mi daje upanje, da je vse mogoče, tako bomo zagotovo nekoč spet zaživeli v miru. On je pravi dar in dokaz, da je vse mogoče,« še sklene Katerina.