VESOLJE
Laboratorijski modul je nastajal 20 let
Nauka se bo združil z Mednarodno vesoljsko postajo. Ob izstrelitvi je bil težak 23.200 kilogramov.
Odpri galerijo
V kratkem bo prispel na cilj. FOTO: Nasa/Reuters
Nauka je večnamenski laboratorijski modul in predstavlja najnovejši del Mednarodne vesoljske postaje. Zelo zahteven program je finančno podprla ruska vesoljska agencija Roscosmos.
Združil se bo z modulom Zvezda, zadnjo veliko enoto, ki jo je tja gor poslala Rusija, na oporišče pa je prispela leta 2000. Modul Nauka sestavlja veliko delov s širokim razponom nalog, je največja in najtežja enota, ki potuje v vesolje. Tja so ga iz oporišča v kazahstanskem Bajkonurju poslali prejšnji teden na krovu ene največjih ruskih raket Proton.
Znanstveni modul Nauka je le nekaj ur po izstrelitvi posnel britanski astrofotograf s svojim doma narejenim teleskopom. Čeprav je stal pred svojo hišo, približno 35 kilometrov od Londona, mu je uspelo čudovito ujeti Nauko, kar je še dodaten dokaz, kako velik je pravzaprav tovor.
Pred leti so Rusi načrtovali, da bi bil Nauka del večjega orbitalnega projekta, v katerem bi bili še dve raziskovalni enoti, energetska in celo napihljiva. A zaradi postopnega krčenja proračuna so se pojavile finančne težave in morali so odpovedati ta ambiciozni načrt. Kljub temu jim je uspelo izpeljati vsaj izdelavo in izstrelitev Nauke. Ruski vesoljski moduli imajo korenine v programu Saljut iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, vanj so bile vključene vesoljske postaje, ki so jih postopoma razvijali in dopolnjevali.
Modul je bil ob izstrelitvi težak 23.200 kilogramov in je najtežji in najpopolnejši, kar so jih Rusi kdaj poslali v vesolje. Dolg je 13 metrov, njegov premer znaša 4,25 metra, ko razpre plošče s sončnimi celicami, pa se poveča na 30 metrov. Vsebuje 81 kubičnih metrov prostora, ki je pod pritiskom, od tega je kar 70 kubičnih metrov namenjenih bivanju, del zavzema skladišče.
Opremljen je s sistemom za vodenje in upravljanje ter navigacijo in lahko ob morebitnih težavah služi kot aktivna rezerva za postajo. Koliko je stal projekt, ni znano, a glede na to, da je trajal kar dve desetletji in da je bila v izstrelitev vključena druga največja ruska raketa, bi znesek lahko znašal nekaj sto milijonov evrov.
Nekaj ur po izstrelitvi ga je posnel britanski astrofotograf. FOTO: Martin Lewis/skyinspector.co.uk
Združil se bo z modulom Zvezda, zadnjo veliko enoto, ki jo je tja gor poslala Rusija, na oporišče pa je prispela leta 2000. Modul Nauka sestavlja veliko delov s širokim razponom nalog, je največja in najtežja enota, ki potuje v vesolje. Tja so ga iz oporišča v kazahstanskem Bajkonurju poslali prejšnji teden na krovu ene največjih ruskih raket Proton.
Znanstveni modul Nauka je le nekaj ur po izstrelitvi posnel britanski astrofotograf s svojim doma narejenim teleskopom. Čeprav je stal pred svojo hišo, približno 35 kilometrov od Londona, mu je uspelo čudovito ujeti Nauko, kar je še dodaten dokaz, kako velik je pravzaprav tovor.
70
kubičnih metrov prostora je namenjenega bivanju.
kubičnih metrov prostora je namenjenega bivanju.
Pred leti so Rusi načrtovali, da bi bil Nauka del večjega orbitalnega projekta, v katerem bi bili še dve raziskovalni enoti, energetska in celo napihljiva. A zaradi postopnega krčenja proračuna so se pojavile finančne težave in morali so odpovedati ta ambiciozni načrt. Kljub temu jim je uspelo izpeljati vsaj izdelavo in izstrelitev Nauke. Ruski vesoljski moduli imajo korenine v programu Saljut iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, vanj so bile vključene vesoljske postaje, ki so jih postopoma razvijali in dopolnjevali.
Modul je bil ob izstrelitvi težak 23.200 kilogramov in je najtežji in najpopolnejši, kar so jih Rusi kdaj poslali v vesolje. Dolg je 13 metrov, njegov premer znaša 4,25 metra, ko razpre plošče s sončnimi celicami, pa se poveča na 30 metrov. Vsebuje 81 kubičnih metrov prostora, ki je pod pritiskom, od tega je kar 70 kubičnih metrov namenjenih bivanju, del zavzema skladišče.
Opremljen je s sistemom za vodenje in upravljanje ter navigacijo in lahko ob morebitnih težavah služi tudi kot aktivna rezerva za postajo.
Opremljen je s sistemom za vodenje in upravljanje ter navigacijo in lahko ob morebitnih težavah služi kot aktivna rezerva za postajo. Koliko je stal projekt, ni znano, a glede na to, da je trajal kar dve desetletji in da je bila v izstrelitev vključena druga največja ruska raketa, bi znesek lahko znašal nekaj sto milijonov evrov.
