SPRETNI PRSTI
Ladjo pogube ustvarjal kar 15 mesecev
Tatu mojster v prostem času ustvarja domišljijske, zlovešče skulpture. Več tednov je s pinceto odstranjeval in pritrjeval glave mini vojščakom.
Odpri galerijo
Tako zahtevnega projekta se verjetno ne bo lotil nikoli več.
Skoraj odkar pomni, ga privlači vse temačno, morbidno in povezano s smrtjo, sploh če se tega drži patina preteklosti. Že od konca najstniških let zbira mrliške vozove, lobanje, fotografije mrtvih. Hkrati se je Jason Stieva, ki si že četrt stoletja služi kruh kot umetnik telesne poslikave, med prvim obiskom Evrope pred 20 leti zaljubil v njeno gotsko arhitekturo, skrivnostne katakombe in mogočne katedrale. Zdaj sta obe njegovi strasti doživeli vrhunec v stvaritvi, ki jo je več kot eno leto ustvarjal s filigransko natančnostjo. Iz odsluženih materialov, zaradi katerih je prečesaval garažne razprodaje, bolšje trge in smetišča, ter z umetniško žilico je ustvaril 2,5 metra visoko, dva metra dolgo in tri četrt metra široko piratsko ladjo duhov, prezasičeno z okostnjaki in drugimi srhljivimi podobami.
Vse se je začelo pred devetimi leti, ko se je polastil dela zapuščine urarja in so dali drobni mehanizmi odsluženih ur njegovi domišljiji krila. V prostem času, ko ni ustvarjal tatujev, je iz zobatih koleščkov, mikrovijakov in zavrženih materialov, na katere je naletel, začel graditi nenavadne, zlovešče skulpture, pri katerih je bil pomemben vsak še tako majhen detajl. Skozi vse pa se je vlekla rdeča nit gotske temačnosti. »Tovrstno kiparjenje je precej drugačno od izdelave tatujev. Zanj moram biti v določenem razpoloženju,« pravi Jason, ki si je pred skoraj 15 meseci zadal največji, najtežavnejši in vsekakor najbolj impresiven projekt doslej. Tedaj so mu v trgovini, v katero pogosto zaide, oči obstale na modelu ladje, in še preden se je dobro zavedel, je že ustvarjal svojo ladjo apokalipse. Piratsko ladjo duhov, polno okostnjakov, mutiranih zveri in fantazijskih bitij. »Najbolj zastrašujoč projekt, kar sem se jih kdaj lotil, in verjetno se česa podobnega ne bom nikoli več. Nešteto natančnih podrobnosti. Že da sem odstranjeval glave vojščakov in jih spet pritrdil narobe obrnjene, je zahtevalo tedne natančnega dela s pinceto. Ogromno časa sem porabil za preoblikovanje, razstavljanje, vnovično in drugačno sestavljanje – šele potem je prišlo na vrsto kiparjenje.« Čeprav je na končni rezultat lahko več kot ponosen, nemudoma pa je zanj našel tudi kupca. Velikanska ladja strahu in pogube je namreč našla novi dom v hiši vnetega zbiratelja, ki mu je Jason na prsni koš že tetoviral ladjo.
Vse se je začelo pred devetimi leti, ko se je polastil dela zapuščine urarja in so dali drobni mehanizmi odsluženih ur njegovi domišljiji krila. V prostem času, ko ni ustvarjal tatujev, je iz zobatih koleščkov, mikrovijakov in zavrženih materialov, na katere je naletel, začel graditi nenavadne, zlovešče skulpture, pri katerih je bil pomemben vsak še tako majhen detajl. Skozi vse pa se je vlekla rdeča nit gotske temačnosti. »Tovrstno kiparjenje je precej drugačno od izdelave tatujev. Zanj moram biti v določenem razpoloženju,« pravi Jason, ki si je pred skoraj 15 meseci zadal največji, najtežavnejši in vsekakor najbolj impresiven projekt doslej. Tedaj so mu v trgovini, v katero pogosto zaide, oči obstale na modelu ladje, in še preden se je dobro zavedel, je že ustvarjal svojo ladjo apokalipse. Piratsko ladjo duhov, polno okostnjakov, mutiranih zveri in fantazijskih bitij. »Najbolj zastrašujoč projekt, kar sem se jih kdaj lotil, in verjetno se česa podobnega ne bom nikoli več. Nešteto natančnih podrobnosti. Že da sem odstranjeval glave vojščakov in jih spet pritrdil narobe obrnjene, je zahtevalo tedne natančnega dela s pinceto. Ogromno časa sem porabil za preoblikovanje, razstavljanje, vnovično in drugačno sestavljanje – šele potem je prišlo na vrsto kiparjenje.« Čeprav je na končni rezultat lahko več kot ponosen, nemudoma pa je zanj našel tudi kupca. Velikanska ladja strahu in pogube je namreč našla novi dom v hiši vnetega zbiratelja, ki mu je Jason na prsni koš že tetoviral ladjo.
