Leonardo da Vinci: Umetnik po roki, znanstvenik po umu

V starorimski antiki je bil genij – upodobljen kot kača, bitje iz podzemnega sveta – duh, ki je človeka spremljal od začetka do konca bivanja. V duhovni moči in ravnanju vsakogar se je kazalo, ali je njegov genij dober ali slab. Pozneje so za genije označili ljudi, ki so s svojimi posebnimi zmožnostmi presegali sodobnike, pripisali so jim tudi izjemno nadarjenost, ustvarjalnost in modrost – inteligenco. Kar je ljudi, obsedene z merjenjem in razvrščanjem vsega, pripeljalo do ugotavljanja višine inteligenčnega količnika – IQ.

Čeprav od tega ni posebne koristi, saj ne pove veliko o nedvomno zelo inteligentnih ljudeh, pametnejših od velike večine, ki pa svojih zmožnosti ne izkoristijo, da bi ustvarili, iznašli nekaj pomembnega, dobrega in koristnega tudi za druge. Fizik Albert Einstein naj bi imel IQ med 160 in 190, dvakratna Nobelova nagrajenka Marie Curie med 180 in 200, dramatik in pesnik William Shakespeare celo 210, Leonardo da Vinci pa le malo manj. Kaj to pomeni, pove podatek, da povprečni količnik inteligentnosti znaša med 90 in 109 točk, genialnost pa se začne nad 145.

Neprekosljiv na več področjih

Leonardo da Vinci (1452–1919) je bil genij v vseh teh pomenih besede. In čeprav naj bi pri IQ za malenkost zaostajal za najsijajnejšim dramatikom vseh časov, ga imajo mnogi za doslej najbolj genialnega zemljana. Največ zato, ker je bil neprekosljiv na različnih področjih. Bil je slikar, arhitekt, urbanist, vojaški inženir in izumitelj, znanstvenik, vizionar in še kaj. V svojem času sicer ni veljal za posebno zanesljivega izpolnjevalca naročil, toliko bolj čaščen in občudovan pa je bil v poznejših stoletjih. O njem so razpravljali in pisali največji duhovi posameznih obdobij, petstoletnica njegove smrti, ki se izteka letos, pa je razlog, da je deležen še večje pozornosti.

V galerijah in muzejih, ki hranijo katero od njegovih del, se je znatno povečal obisk, v Rimu pa so v prostorih nekdanje konjušnice na Kvirinalu renesančnemu znanstvenemu geniju da Vinciju posvetili zelo odmevno razstavo Znanost pred znanostjo, na kateri so postavili v ospredje njegove tehnične izume in ideje.

S čopičem zapisana misel

Obletnico enega največjih umov renesanse smo zaznamovali tudi pri nas. Poleg številnih člankov in medijskih predstavitev smo sedem let po izjemno razkošni, le redkim izbrancem dostopni monografiji italijanskega umetnostnega zgodovinarja in velikega leonardologa Alessandra Vezzosija Večni Leonardo dobili še eno, tudi izjemno bogato, vendar precej širšemu krogu namenjeno knjigo Leonardo – Genij – 500 let, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Napisala sta jo izvrstni poznavalec italijanskega renesančnega slikarstva Fabio Scaletti in zgodovinar ter specialist za Leonarda Martin Kemp, profesor na Oxfordu, ki se je posebno posvetil portretu Biance Sforza. Njune razlage spremlja 160 reprodukcij, tudi izbranih del da Vincijevih učiteljev, vzornikov, zlasti Verrochia, ter učencev in sodobnikov, ki pomagajo razumeti njegov čas in njegovo delo. V ospredju so seveda Leonardove slikarske stvaritve – med njimi nekatere, ki sicer niso dostopne javnosti – ter njihovi detajli pa tudi risbe, študije in skice ter rokopisi, ki predstavljajo mojstrove načrte in zamisli. Tako uresničene kot še številnejše, ki so se ohranili le na papirju, na blizu 13.000 straneh da Vincijevih zapiskov in risb, še danes raztresenih po različnih zbirkah.

Scaletti je napisal obsežno besedilo o vseh vidikih da Vincijeve genialnosti, več ključnih oznak pa je znal strniti tudi v nekaj besedah. Na primer, da je bil Leonardo »umetnik po roki in znanstvenik po umu,« da je »znanje vredno svojega imena le, če se opira na izkušnje, na opazovanje,« in da je vsaka njegova slika »razsvetljena, s čopičem zapisana misel«. Sam Leonardo je svoje spoštovanje znanja izrazil v reku: »Kdor veliko ve, veliko ljubi.«

Estetska igrivost

Podobno jedrnat je tudi dr. Igor Škamperle, naš strokovnjak za obdobje renesanse, ki meni, da sta se v Leonardovi izjemni osebnosti »v polni meri izražala prvinsko čudenje nad svetom in naravo ter želja in volja po odkrivanju vseh prvin, ki spremljajo naše bivanje«. In da človekovo spoznanje po Leonardovem sporočilu »ne more biti zgolj racionalno in uporabno, ampak ga spremljata estetska igrivost in duševni nagovor«. Iz česar izpelje danes nadvse aktualno misel: »Do narave in sveta ne moremo biti le gospodovalni uporabniki, ampak si z vsemi bitji /…/ ta svet delimo in smo zanj vzajemno soodgovorni.«

Za številne bralce bodo še bolj kot reprodukcije podob in detajlov na njih, ki jih velik del poznajo že iz drugih objav, zanimive zgodbe o njihovem nastanku in poznejši usodi kakor tudi številne legende, povezane z umetnikovim življenjem in delovanjem. Tako o njegovih potovanjih kot o poteh, ki so jih opravile njegove stvaritve, ko so šle iz rok v roke, se izgubile in znova pojavile, dokler niso, kot najznamenitejša Mona Liza, ki jo je imel nekaj časa v svoji spalnici sam Napoleon, dobile častnega prostora v najimenitnejših svetovnih galerijah in zbirkah. Ali pa nanj še čakajo, kot s 450 milijoni doslej najdražja prodana umetnina Salvator mundi, Odrešenik sveta, katere kupec, savdski princ, še ni izpolnil obljube, da bo na ogled v novem muzeju v Abu Dabiju. Veliko govoric seveda vedno znova razvnemajo tudi izgubljena in domnevna da Vincijeva dela.

Priložnost za Vipavo

Leonardo da Vinci sam ni bil vojak, mogočneži njegovega časa pa so ga cenili kot vojaškega inženirja. Fabio Scaletti med opisi njegovih zamisli za različna obrambna in napadalna orožja – od strojnice, tanka in kasetne bombe do podmornice, različnih katapultov in večcevnih topov – navaja tudi načrte za uporabo vodotokov za zaščito mest in širših območij. Med njimi samo omenja, da je Leonardo po naročilu Benetk proučeval tudi možnosti zapore Vipavske doline pred morebitnim prodorom čedalje nevarnejših Turkov prek Soče v Furlanijo, o čemer pa je več pisal Vezzosi, ki je sledil mojstrovi poti leta 1499 na Primorsko. Z dokumenti je dokazal, da je na vzhodnem robu beneških posesti preračunaval pretok Vipave in Soče, da bi z njuno morebitno zajezitvijo s premičnim jezom poplavil dela Soške doline med Gorico in Gradiško in zaustavil Turke.


Nekateri raziskovalci in občudovalci enega največjih duhov vseh časov so šli še dlje. S pomočjo DNK so začeli iskati da Vincijeve potomce, v umetnikovem rojstnem kraju Vinci pa so si pred dvema letoma zamislili Kulturno pot Leonarda da Vincija, ki bo povezovala z njim tako ali drugače povezane kraje v Italiji, Franciji in drugod po Evropi. Priložnost, da se pridruži temu projektu, se ponuja tudi naši Vipavi.