Ljubljeni vodja je hodil po mavricah in pesek spremenil v riž
Severna Koreja še vedno velja za najbolj skrivnostno državo na svetu. Čeprav za obiskovalce ni zaprta, pa veljajo stroga pravila, kaj lahko tujci vidijo in kam potujejo. V glavnem sami ne smejo nikamor, severnokorejski voditelj Kim Džong Un namreč ne želi, da ljudje v svet ponesejo kakšno slabo besedo o njegovi deželi. A še težje, kot je v Severno Korejo priti, jo je zapustiti. Redkim je uspelo in še redkejši so tisti, ki so preživeli dovolj dolgo, da so lahko o svoji izkušnji spregovorili. Ena od njih je Hyeonseo Lee, ki je iz Severne Koreje uspešno pobegnila pred 20 leti in pozneje o življenju v najbolj zaprti državi napisala knjigo. »Ko sem odraščala, sem bila prepričana, da živimo v utopiji, popolni družbi, kjer smo vsi srečni in veseli in nam ničesar ne manjka. Pozneje sem ugotovila, da gre le za propagando, ljudem okoli mene so oprali možgane, tisti, ki naj bi bili naši heroji, pa so pravzaprav grozljivi zlobneži,« je med drugim zapisala.
»Severna Koreja ima en časopis, eno televizijsko postajo in nobene radijske. Mobilnega signala ni, da bi vzpostavili stik z zunanjim svetom, kar pa je tako in tako nezakonito,« je še dodala. Oblasti menda redno obiskujejo hiše in preverjajo, ali na vidnih mestih visijo podobe ljubljenega vodje, za katerega jim od rane mladosti vcepljajo v glavo, da je božji sin. Bog je bil njegov oče Kim Džong Il.
Božanstvo je tudi njegov oče Kim Il Sung, ustanovitelj Severne Koreje. V šolah se učijo, da se je Kim Il Sung proti japonski vojski boril tako, da je gorovje prečkal po mavricah ter na koncu Japonce tudi premagal, med vojno na Korejskem polotoku pa je svoje ljudstvo obdržal pri življenju tako, da je pesek spremenil v riž in jih nahranil. Borovi storži so se v njegovih rokah spremenili v ročne granate. »Ne šalim se, to nas učijo v šoli. Vam se morda zdi neverjetno in morda mislite, da smo neumni, da kaj takšnega sploh verjamemo, ampak za nas so to dejstva, enako kot za vas denimo druga svetovna vojna,« pravi Hyeonseo. »Ne smete pozabiti, da nimamo stika z zunanjim svetom, mnogi še vedno ne verjamejo, da sploh obstaja. Verjamemo tisto, kar nam povejo, saj nimamo možnosti, da bi informacije preverili.«
Prebežnikom se ne piše dobro
Hyeonseo je, ko se je odločila za pobeg, izbrala najbolj pogosto pot – najprej na Kitajsko in od tam po morju v Južno Korejo, kjer si je ustvarila novo življenje. Severna Koreja poleg Kitajske meji še na Rusijo in Južno Korejo. Vse meje so zavarovane in močno zastražene, ob njih mrgoli vohunov, Kitajsko pa od Severne Koreje loči še široka reka Yalu in dva milijona zemeljskih min. Tisti, ki jim uspe premagati vse ovire, pa še zdaleč niso na varnem. Pogosto jih kdo opazi in pobeg prijavi, oblasti pa za njimi pošljejo oborožene policiste ali vojake s službenimi psi. Če imajo srečo, jih pripeljejo nazaj in vtaknejo v zapor, mnoge tam mučijo in zaslišujejo, na koncu jih čaka strelski vod. Posledice so grozljive tudi za njihove družinske člane, četudi se jim ni sanjalo, kaj njihovi najbližjo počno. Na srečo obstajajo ljudje, ki so svoje življenje posvetili pomoči tistim, ki si želijo boljšega življenja zunaj meja najbolj izolirane države na svetu. Življenje tam je zadnja leta težko tudi zaradi lakote, vedno hujše ekonomske krize ter sankcij Zahoda zaradi provokacij njihovega voditelja.
»Vse to je Kima Džonga Una še bolj razjezilo in obnaša se kot razvajen otrok. Reči mu uhajajo izpod nadzora in tako obupano si želi ljudem preprečiti, da bi odšli iz Severne Koreje, da je začel nagrajevati vojake, ki stražijo mejo, če ubijejo tiste, ki jo poskušajo nezakonito prestopiti,« pravi Seungeun Kim, južnokorejski misijonar, ki že leta tvega življenje, da bi pomagal prebežnikom. Nagrade, lahko je to dodatek v višini šestih mesečnih plač ali več tednov dopusta, dobijo tudi kitajski državljani, ki opazijo prebežnike in o njihovem početju obvestijo Severno Korejo.
