VIDENJE
Lovca na jelene po srečanju v divjini verjameta v vesoljce
Dramatična pripoved o nenavadnem videnju. Postavi nenadoma izginili.
Odpri galerijo
Josh Brinkley je skiciral, kako sta bili videti bitji.
Nedavno je v javnost prišla pripoved dveh lovcev, ki sta se po nekaj dneh vrnila iz divjine na območju okrožja Santa Fe v Novi Mehiki. Josh Brinkley in Daniel Lucero, ki že osem let delata skupaj v gradbeništvu v filmski industriji, sta se odpravila na lov na kanadskega jelena; Brinkley lovi že 15 let, a kaj podobnega še ni videl.
V nedeljo, 1. septembra, se je začela lovska sezona, prijatelja sta se na pot odpravila dva dni prej, prišla sta na območje, kjer še nista bila, in tam čakala kake tri ure, a jelenov ni bilo videti. Brinkley, star je 41 let, se je začel sprehajati in prišel do vrha gore, kjer je bila kaldera ugaslega vulkana. Stopil je na njegov jugovzhodni rob, ko je ob strani opazil dve postavi. Najprej je pomislil, da sta lovca, a sta bili postavi zelo visoki; stali sta druga ob drugi in strmeli vanj. Bili sta kakih 35 metrov stran, namenil se je proti njima, šel mimo grmičevja, a postavi sta izginili. Pogledal je naokoli, a bitij ni bilo nikjer: »Pomislil sem, da bi govoril z njima, a sta preprosto izginila.« Znova je pomislil, kaj je videl: spodnji del njunih teles je zakrivalo grmovje, videl ju je le od pasu navzgor. »Videti je bilo, kot bi jima glavi pokrivali kapuci, na vsaki strani sta bila dva trakova v obliki banane, desni je bil črn, levi bel in svetleč. Trup je bil temen, nisem dobro videl podrobnosti, na sredini je bilo nekaj sivega in ovalnega.« Šel je nazaj k 26-letnemu Danielu, ki je še vedno čakal jelene, in mu povedal, da je videl lovca, ki sta verjetno preplašila živali. Kasneje, ko sta se vrnila v tabor, ni več zdržal in Danielu je povedal, kaj je zares videl, da je bilo »čudno, postavi sta bili previsoki in glavi preveliki, da bi bila res lovca«. »Kdor me pozna, ve, da ne pripovedujem neverjetnih zgodb,« je dejal Brinkley, Lucero pa je pristavil, da se je tudi sam začel počutiti čudno: »Nisem vedel, kaj naj verjamem.«
Drugega septembra, ko je v ZDA praznik, sta se oba že zjutraj odpravila na lov, a jelenov še vedno ni bilo, in to jima nikakor ni šlo v račun. Odločila sta se, da se bosta odpeljala na drugo stran gore in pogledala, ali so tam lovci in divjad. A med vožnjo nista videla nobenih sledi življenja. Nato sta zagledala. Oba delata v filmski industriji kot scenska delavca in najprej sta pomislila, da gre za tabor neke filmske družbe: bila je velika struktura, kot cirkuški šotor, visoka 15 ali 18 metrov. Na levi strani je bila nižja, nekaj deset metrov dolga zgradba. Peljala sta se naprej in se spraševala, kaj gledata: so to kulise za snemanje znanstvenofantastičnega filma? Zapeljala sta se po klancu navzdol, nenavadne strukture nista videla kakih pet sekund, ko se jima je pogled spet odprl, je ta – izginila. »Ni je bilo več. Ni bilo prahu, nič ni bilo,« je dejal Lucero. Do teme sta se vozila naokoli in iskala, kar sta videla. A ni bilo ničesar več. »Vem, da je bilo resnično, bilo je veliko in belo in potem je izginilo,« pravi Brinkley. Ko sta se pripeljala na območje, kjer sta ujela mobilni signal, sta poklicala prijatelje in povedala, kaj sta videla. Pomislila sta, da bi poklicala vojno letalstvo ZDA, a ju je prijatelj povezal s Petrom Davenportom, dolgoletnim direktorjem narodnega centra za poročanje o neznanih letečih predmetih iz Washingtona. Davenport je potrdil, da sta poklicala in da je njuna pripoved
dramatična: »Če je resnična, je zelo razburljiva in vznemirljiva.« Od tisoče klicev, ki jih dobijo vsako leto o domnevnih videnjih tujih obiskovalcih, jih le malo opisuje bitja na tleh.
Sicer pa nista prva, ki sta videla nekaj, česar ne znata pojasniti. Štirje lovci iz Challisa v Idahu so leta 2000 opisovali veliko trikotno plovilo, ki je lebdelo nekaj deset metrov nad njihovimi glavami, nato pa odletelo proti goram. Davenport je v zadnjih 25 letih poslušal več kot 350.000 telefonskih klicev in ve, katerim klicateljem gre verjeti. Prepričan je, da lovcema lahko. Brinkley in Lucero pravita, da nista pila ali bila pod vplivom mamil, najtežje je, pravita, opisati videnje: »Ljudje mislijo, da sva nora,« pravi Brinkley in še, da ni verjel v vesoljce. »Zdaj je drugače,« dodaja.
Josh Brinkley je skiciral, kako sta bili videti bitji.
V nedeljo, 1. septembra, se je začela lovska sezona, prijatelja sta se na pot odpravila dva dni prej, prišla sta na območje, kjer še nista bila, in tam čakala kake tri ure, a jelenov ni bilo videti. Brinkley, star je 41 let, se je začel sprehajati in prišel do vrha gore, kjer je bila kaldera ugaslega vulkana. Stopil je na njegov jugovzhodni rob, ko je ob strani opazil dve postavi. Najprej je pomislil, da sta lovca, a sta bili postavi zelo visoki; stali sta druga ob drugi in strmeli vanj. Bili sta kakih 35 metrov stran, namenil se je proti njima, šel mimo grmičevja, a postavi sta izginili. Pogledal je naokoli, a bitij ni bilo nikjer: »Pomislil sem, da bi govoril z njima, a sta preprosto izginila.« Znova je pomislil, kaj je videl: spodnji del njunih teles je zakrivalo grmovje, videl ju je le od pasu navzgor. »Videti je bilo, kot bi jima glavi pokrivali kapuci, na vsaki strani sta bila dva trakova v obliki banane, desni je bil črn, levi bel in svetleč. Trup je bil temen, nisem dobro videl podrobnosti, na sredini je bilo nekaj sivega in ovalnega.« Šel je nazaj k 26-letnemu Danielu, ki je še vedno čakal jelene, in mu povedal, da je videl lovca, ki sta verjetno preplašila živali. Kasneje, ko sta se vrnila v tabor, ni več zdržal in Danielu je povedal, kaj je zares videl, da je bilo »čudno, postavi sta bili previsoki in glavi preveliki, da bi bila res lovca«. »Kdor me pozna, ve, da ne pripovedujem neverjetnih zgodb,« je dejal Brinkley, Lucero pa je pristavil, da se je tudi sam začel počutiti čudno: »Nisem vedel, kaj naj verjamem.«
Drugega septembra, ko je v ZDA praznik, sta se oba že zjutraj odpravila na lov, a jelenov še vedno ni bilo, in to jima nikakor ni šlo v račun. Odločila sta se, da se bosta odpeljala na drugo stran gore in pogledala, ali so tam lovci in divjad. A med vožnjo nista videla nobenih sledi življenja. Nato sta zagledala. Oba delata v filmski industriji kot scenska delavca in najprej sta pomislila, da gre za tabor neke filmske družbe: bila je velika struktura, kot cirkuški šotor, visoka 15 ali 18 metrov. Na levi strani je bila nižja, nekaj deset metrov dolga zgradba. Peljala sta se naprej in se spraševala, kaj gledata: so to kulise za snemanje znanstvenofantastičnega filma? Zapeljala sta se po klancu navzdol, nenavadne strukture nista videla kakih pet sekund, ko se jima je pogled spet odprl, je ta – izginila. »Ni je bilo več. Ni bilo prahu, nič ni bilo,« je dejal Lucero. Do teme sta se vozila naokoli in iskala, kar sta videla. A ni bilo ničesar več. »Vem, da je bilo resnično, bilo je veliko in belo in potem je izginilo,« pravi Brinkley. Ko sta se pripeljala na območje, kjer sta ujela mobilni signal, sta poklicala prijatelje in povedala, kaj sta videla. Pomislila sta, da bi poklicala vojno letalstvo ZDA, a ju je prijatelj povezal s Petrom Davenportom, dolgoletnim direktorjem narodnega centra za poročanje o neznanih letečih predmetih iz Washingtona. Davenport je potrdil, da sta poklicala in da je njuna pripoved
Tu sta videla velikanski nenavadni šotor.
Sicer pa nista prva, ki sta videla nekaj, česar ne znata pojasniti. Štirje lovci iz Challisa v Idahu so leta 2000 opisovali veliko trikotno plovilo, ki je lebdelo nekaj deset metrov nad njihovimi glavami, nato pa odletelo proti goram. Davenport je v zadnjih 25 letih poslušal več kot 350.000 telefonskih klicev in ve, katerim klicateljem gre verjeti. Prepričan je, da lovcema lahko. Brinkley in Lucero pravita, da nista pila ali bila pod vplivom mamil, najtežje je, pravita, opisati videnje: »Ljudje mislijo, da sva nora,« pravi Brinkley in še, da ni verjel v vesoljce. »Zdaj je drugače,« dodaja.
