Luksuzne priprave na konec sveta

V nekdanji državi je morala vsaka večja stavba, pa naj je bila stanovanjski blok ali poslovni objekt, imeti zaklonišče za primer jedrske vojne. Seveda so bili to časi hladne vojne, oba politično-vojaška bloka Nato in Varšavski pakt sta si intenzivno kazala mišice, in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času kubanske krize, je bil svet morda res blizu jedrske apokalipse. Zato je bila zaukazana gradnja zaklonišč – celo pri gradnji novih zasebnih hiš so morali en prostor ojačati z železobetonom, da bi ob morebitni katastrofi služil kot zaklonišče.

Danes le malokdo pomisli na zaklonišča. Čeprav pri nas zakonodaja nalaga obvezno gradnjo zaklonišč pri pomembnejših infrastrukturnih objektih in urejanju območij mest in krajev z več kot pet tisoč prebivalci, se slabo vzdržuje že obstoječa ali pa se jih sploh ne.

Po zakonu so pri nas obvezna za zdravstvene, izobraževalne ustanove, javne telekomunikacije, pomembno energetsko industrijsko dejavnost in delovanje državnih organov. Uredba predvideva tri vrste zaklonišč. Zaklonišča osnovne zaščite omogočajo vsaj sedemdnevno nepretrgano bivanje do tristo ljudi, zaklonišča dopolnilne zaščite zagotavljajo zaščito pred ruševinami in omogočajo 24-urno nepretrgano bivanje za največ petdeset ljudi, medtem ko morajo zaklonilniki vzdržati težo ruševin objekta in so primerni za 12-urno bivanje največ petdeset ljudi.
 

Slovenija ni Švica

In čeprav pri nas pozabljamo na zaklonišča – v že obstoječa se lahko ob nesreči po podatkih civilne zaščite zateče zgolj 17 odstotkov prebivalcev Slovenije –, pa ni tako v Švici, kjer ima vsak državljan zagotovljen prostor v zaklonišču. Za ta pa se v zadnjem času, še posebno zdaj, ko se znova ogreva hladna vojna med ZDA in Rusijo ter se poglabljajo napetosti med Ameriko in Kitajsko, vse bolj zanima najbogatejši sloj ljudi. Tisti odstotek prebivalstva, ki ima v lasti veliko večino svetovnega bogastva, postaja zaradi čedalje bolj nemirnega političnega dogajanja po svetu zelo nervozen.

Zato so začeli v zadnjih leti kazati izjemno veliko zanimanje za zaklonišča. In to ne kar neka, podobna tistim iz petdesetih in šestdesetih let z betonskimi in kovinskimi stenami, železnimi posteljami in klopmi.
Zadnje dneve pred apokalipso si želijo preživeti v luksuzu, ki so ga seveda navajeni. Zakaj bi se gnetli z navadnimi ljudmi po raznih betonskih luknjah. Kot je za CNN izjavil Gary Lynch, direktor družbe Rising S Company iz Teksasa, se je prodaja njihovih luksuzno opremljenih podzemskih bunkerjev leta 2016 povečala za kar 700 odstotkov v primerjavi z letom prej, medtem ko se je na splošno v zadnjih treh letih prodaja luksuznih zaklonišč in bunkerjev v svetu povečala za 300 odstotkov. Kajti mnogi bogataši iz finančnega sveta, športne zvezde, milijarderji – menda ima ustanovitelj Microsofta Bill Gates na vseh svojih posestvih urejeno zaklonišče za družino in osebje – si jih zlahka privoščijo.
 

Prodajna uspešnica

Zaklonišče podjetja Rising S Company, ki je postalo prodajna uspešnica, je narejeno iz jeklenih plošč, uporabno bo več generacij in v njem je dovolj prostora za udobno življenje petčlanske družine. Vanj lahko uskladiščijo za najmanj eno leto hrane na osebo, do živega mu ne pride noben potres ali podobna naravna nesreča.


Zaradi povpraševanja po bolj ali manj luksuznih zakloniščih in bunkerjih se je razcvetela tudi ponudba na trgu.
Ker bi mnogi raje dočakali konec sveta v družbi, se številna podjetja odločajo za ureditev majhnih ali večjih zaklonišč ali povezanih bunkerjev. Ena najbolj znanih in dragih zamisli je Trident Lakes blizu mesteca Ector, kakšnih 110 kilometrov severovzhodno od Dallasa. Tam nastaja 300 milijonov evrov vredno naselje zaklonišč, ki bodo navzven podobna hiškam, vendar bo njihov večji del pod zemljo in zaščiten pred katastrofami. V ograjenem naselju bodo imeli stanovalci na voljo tudi kino, nakupovalni center, jezera, bazene, lepotilni salon, golf igrišče, igrišče za polo, hotel, atletski stadion in seveda, če je zadeva že v Teksasu, tudi strelišče.
 

Luksuz namesto raket

Nekaj podobnega gradi nepremičninski podjetnik Larry Hall v ameriški zvezni državi Kansas okoli zapuščenih podzemnih silosov za medcelinske rakete atlas, ki so bile tam nameščene v šestdesetih letih. »Naši kupci bodo dobili dodatno luksuzno domovanje, ki bo hkrati zaščiteno pred jedrskim napadom,« svoj projekt, ki ga je poimenoval Survival Condo (domovanje za preživetje), reklamira Hall.

Predvidenih je več stanovanj, od najskromnejšega, ki bo merilo nekaj več kot 83 kvadratnih metrov, do največjega, 325 kvadratnih metrov velikega stanovanja v dveh etažah. Lastniki bodo lahko tam bivali ves čas, ne zgolj ob nevarnosti katastrofe, saj so v kompleksu tudi bazen, trgovina, kino, bar in knjižnica. A to še ni vse, skupnost stanovalcev in lastnikov stanovanj je določila nekakšen hišni red, ki predvideva, da bodo morali stanovalci v času nevarnosti delati v skupnih prostorih po štiri ure na dan.


Tudi drugi podjetniki, ki so se odločili, da bodo svoj denar vložili v ta hip očitno zelo donosni posel gradnje luksuznih zaklonišč, najpogosteje odkupujejo zapuščena ameriška, v Evropi pa tudi sovjetska raketna podzemna izstrelišča in skladišča. So relativno poceni, glavnina je že tako ali tako narejena, poleg tega so raketne utrdbe že opremljene proti jedrskemu napadu, v njih so električna napeljava, voda, čistilne naprave in čistilci zraka proti biološkemu, kemičnemu ali jedrskemu onesnaženju. Vsi ti objekti imajo po navadi možnost skladiščenja hrane za najmanj leto dni, v mnogih pa je mogoče urediti hidroponične vrtove (podzemni vrtovi z umetno svetlobo in namakanjem).

Podjetniki jih morajo samo ustrezno preurediti, jih luksuzno opremiti in seveda čim bolje prodati. Nekateri poskušajo vanje pripeljati tudi zdravnike, učitelje, obrtnike in druge, ki bi omogočili, da bi skupnost v teh zakloniščih lahko brez skrbi delovala vse leto.
 

Tudi Evropa ne zaostaja

Eno najprodornejših podjetij pri preurejanju starih vojaških objektov je Vivos, ki je pred leti odkupilo 575 dobro utrjenih vojaških bunkerjev v bližini Black Hills v Južni Dakoti, kjer je imela včasih ameriška vojska pomembno skladišče orožja in raket. Kot pravi direktor Robert Vicino, jih bodo preuredili v mestece za 5000 prebivalcev, notranjost vsake bivalne enote bodo lahko opremljali lastniki sami, ljudje pa jih bodo lahko kupovali za 22.000 evrov za najcenejšo in najmanjšo ter 185.000 evrov za največjo.
Vivos se ni osredotočil samo na ZDA.


Za Evropejce, ki se bojijo bližajočega se sodnega dne, ponujajo sodobno Noetovo barko, ki bo zgrajena v nekdanjem vojaškem skladišču orožja v Nemčiji. Zaklonišče bo imelo 34 zasebnih rezidenc, vsaka bo imela okrog 230 kvadratnih metrov in tudi te bodo lahko kupci sami opremili. Po zaklonišču bo vozil električni vlakec, ki bo stanovalce prevažal do gostilne, bazena, kina, vinoteke, trgovin … Nekaj podobnega bo tudi The Oppidium na Češkem, ki ga že propagirajo kot največji bunker za milijarderje na svetu. Narejen je v prostorih nekdanjega tajnega zaklonišča za češkoslovaško partijsko vrhuško in obsega 7150 kvadratnih metrov podzemnega prostora.

Morda pa si bo tudi kdo od naših bogatašev omislil luksuzno zaklonišče in s tem spomnil oblast, da bi tudi za nas običajne smrtnike obnovila prostore, kamor bi se lahko zatekli ob morebitni nevarnosti ...