Madagaskar: vsaka postaja je kulinarično doživetje (FOTO)
Vožnjo z vlakom iz centralnega Madagaskarja na obalo mora doživeti vsak obiskovalec tega velikega otoka v Indijskem oceanu.
Odpri galerijo
Turisti potujejo v prvem razredu.
Enotirno železnico med mestom Fianarantsoa in luko Manakar je zgradila francoska kolonialna oblast leta 1936, in sicer zato da bi lahko kmetijske pridelke tovorili na centralno planoto Madagaskarja in jih od tam izvažali v Evropo. Je tudi edina povezava številnih vasic z zaledjem.
Na Madagaskarju je točnost redka vrlina, a neverjetno, odhod vlaka je točno ob sedmi uri. Potniški vagoni so švicarski, na stenah so še vedno pritrjene nemške oznake. Vsi turisti smo si po navodilih, ki smo jih prebrali v vodnikih, kupili sedeže v prvem razredu. In, pomembno, na levi strani vagona, tako smo si lahko ogledovali pokrajino. Tadam, tadam … pojejo nezavarjeni stiki nemških tirnic iz prve svetovne vojne. Pragovi so na srečo kovinski in ne zahtevajo vzdrževanja.
Sopotnik Kim iz Južne Koreje, ki ni v sorodu s soimenjakom, severnokorejskim diktatorjem, snema vse živo. S seboj ima pametni telefon in številne snemalne pripomočke. Pravi, da imajo Korejci najraje Apple, ne domačih Samsunga ali LG. Okno stalno odpira, zaradi prepiha mi posodi svoj šal. Neprestano se smeji in maha otrokom ob progi. Tsara, tsara (lepo, lepo). Salama (dober dan)! Zapisuje si malgaške besede, ki mu jih prevajam. Mlada francosko govoreča četverica se kaj dosti ne ozira na pokrajino. Igrajo karte.
Na poti je 18 postaj in prav na vsaki ima vlak postanek. Počasi ročno raztovarjajo in natovarjajo blago, ob vagonih se zgrinjajo vaščani. Postanki so zanje priložnost, da potnikom kaj prodajo. Kaj za pod zob in kaj za pogasiti žejo. Vsaka postaja je hkrati degustacijska točka. Sambos, klobasice, arašidi, sezamove ploščice, pečeno meso zebuja (grbastega goveda), kruh, zelenjavni ocvrtki, paradižniki, banane, ananas
Kljub prepovedi iznajdljivi in nagajivi otroci prodrejo v vagon. Turisti jim ponudijo kakšno malenkost. Korejec Kim jim deli čips.
Trase ob progi ne vzdržujejo, zato vejevje biča stranice vagona. Pa kaj bi to. Vlaka takšne malenkosti ne morejo zaustaviti. Ustavi pa tudi tam, kjer ni postaj, razkladajo in nakladajo blago. Čas ni Malgašev gospodar.
Na postaji Ranomena nam ponujajo butare trsk. Vsebujejo veliko smole in z njimi podkurijo oglje, ki je glavno malgaško kurivo. Mična Sofie kupi veliko butaro, pravi, da so drugje precej dražje.
Malo naprej od postaje Andrambovato vlak ustavi. Postanek za turiste, da lahko posnamemo lep slap. Zdaj so tudi kvartopirci prenehali igrati in se posvetili občudovanju in fotografiranju narave.
Vsa imena postaj imajo kak pomen. Ranomena je Rdeča voda, Ampitabe je Veliki prehod, Andrambovato Skalni rep, Mahabako pomeni Postaneš lep. Na postaji Madiorano (Čista voda) prodajajo kuhane potočne rake. Zvečer jih bom pojedel z majonezo in mofo – kruhom.
Progo so gradili 10 let. Ima 48 tunelov in 67 mostov. Največji naklon je 3,6 odstotka, baje največji na svetu. Vlak prepelje 150.000 potnikov in 15.000 ton tovora na leto.
Spuščamo se proti morju. Opazujemo grmičke kave in bananovce. Vlak zavira in močno škripa. V Manapatrani so se potniki že močno razgovorili. Eden od kvartopirskih Francozov je zdravnik na praksi, drugi sodeluje pri pogozdovanju. Ker se je na Madagaskarju ohranilo le še 10 odstotkov prvotnih gozdov, je seveda skrajni čas za ukrepanje.
Po dvanajstih urah smo le prišli v Goro v morju – pristanišče Manakar. Pravzaprav hitro. Postanki so lahko še daljši, lokomotiva bi se lahko pokvarila, kar se je že dogajalo. Pa tudi vlak se kdaj pa kdaj iztiri.
Policistke fotografiranje ni motilo.
Enotirna železniška proga je dolga 163 kilometrov.
Sopotnik Kim iz Južne Koreje, ki ni v sorodu s soimenjakom, severnokorejskim diktatorjem, snema vse živo. S seboj ima pametni telefon in številne snemalne pripomočke. Pravi, da imajo Korejci najraje Apple, ne domačih Samsunga ali LG. Okno stalno odpira, zaradi prepiha mi posodi svoj šal. Neprestano se smeji in maha otrokom ob progi. Tsara, tsara (lepo, lepo). Salama (dober dan)! Zapisuje si malgaške besede, ki mu jih prevajam. Mlada francosko govoreča četverica se kaj dosti ne ozira na pokrajino. Igrajo karte.
Priboljški ob progi
Na poti je 18 postaj in prav na vsaki ima vlak postanek. Počasi ročno raztovarjajo in natovarjajo blago, ob vagonih se zgrinjajo vaščani. Postanki so zanje priložnost, da potnikom kaj prodajo. Kaj za pod zob in kaj za pogasiti žejo. Vsaka postaja je hkrati degustacijska točka. Sambos, klobasice, arašidi, sezamove ploščice, pečeno meso zebuja (grbastega goveda), kruh, zelenjavni ocvrtki, paradižniki, banane, ananas
Kljub prepovedi iznajdljivi in nagajivi otroci prodrejo v vagon. Turisti jim ponudijo kakšno malenkost. Korejec Kim jim deli čips.
Trase ob progi ne vzdržujejo, zato vejevje biča stranice vagona. Pa kaj bi to. Vlaka takšne malenkosti ne morejo zaustaviti. Ustavi pa tudi tam, kjer ni postaj, razkladajo in nakladajo blago. Čas ni Malgašev gospodar.
Na postaji Ranomena nam ponujajo butare trsk. Vsebujejo veliko smole in z njimi podkurijo oglje, ki je glavno malgaško kurivo. Mična Sofie kupi veliko butaro, pravi, da so drugje precej dražje.
Malo naprej od postaje Andrambovato vlak ustavi. Postanek za turiste, da lahko posnamemo lep slap. Zdaj so tudi kvartopirci prenehali igrati in se posvetili občudovanju in fotografiranju narave.
Vsa imena postaj imajo kak pomen. Ranomena je Rdeča voda, Ampitabe je Veliki prehod, Andrambovato Skalni rep, Mahabako pomeni Postaneš lep. Na postaji Madiorano (Čista voda) prodajajo kuhane potočne rake. Zvečer jih bom pojedel z majonezo in mofo – kruhom.
Progo so gradili 10 let. Ima 48 tunelov in 67 mostov. Največji naklon je 3,6 odstotka, baje največji na svetu. Vlak prepelje 150.000 potnikov in 15.000 ton tovora na leto.
Spuščamo se proti morju. Opazujemo grmičke kave in bananovce. Vlak zavira in močno škripa. V Manapatrani so se potniki že močno razgovorili. Eden od kvartopirskih Francozov je zdravnik na praksi, drugi sodeluje pri pogozdovanju. Ker se je na Madagaskarju ohranilo le še 10 odstotkov prvotnih gozdov, je seveda skrajni čas za ukrepanje.
Po dvanajstih urah smo le prišli v Goro v morju – pristanišče Manakar. Pravzaprav hitro. Postanki so lahko še daljši, lokomotiva bi se lahko pokvarila, kar se je že dogajalo. Pa tudi vlak se kdaj pa kdaj iztiri.
