Majina čudežna zgodba: napovedali so ji še deset dni življenja, leto po tem pa je povsem zdrava
Srečanje s težko boleznijo in možnostjo, da se naše življenje v kratkem konča, ima velik vpliv na vsakega človeka. Če kaj, lahko take okoliščine posameznika pretresejo v dno duše in ga za vselej spremenijo. To se je zgodilo tudi 43-letni Maji iz Beograda, ki so ji decembra lani diagnosticirali levkemijo.
Njena zgodba je zgodba o boju, vztrajnosti in pogumu, predvsem pa o bolezenskih simptomih, bolnišnicah, zdravnikih, injekcijah in pregledih. Kljub temu pa njeno življenje pripoveduje o neizmerni želji živeti.
Začelo se je z modricami
»Lanskega oktobra se je začela huda utrujenost, decembra pa sem na nogah opazila modrice. Takoj mi je bilo jasno, da z mojim zdravjem nekaj ni v redu. Naredili so mi krvno sliko in me poslali k hematologu – po dveh dneh v bolnišnici so zdravniki postavili diagnozo – akutna levkemija,« je Maja povedala za srbski Blic.
V krvi so ji našli 72 malignih celic, njeno življenje je bilo v nevarnosti, čeprav njeno počutje ni nakazovalo na tako hudo bolezen. »Povedali so mi, da imam še 10 dni življenja. Sledil je molk. Šok. Spomnim se vsake zdravničine besede in vsakega mojega vprašanja, ki je sledilo. Zaradi česa to nastane? Sem prepozno opazila? Se lahko to zdravi?« pripoveduje Maja in še, da ji je bil odgovor na zadnje vprašanje dovolj. V tistem trenutku se je zavedela, koliko volje in poguma premore. O sebi ni podvomila niti v enem trenutku, pravi. Ni je bilo strah, možnost, da umre, zanjo sploh ni obstajala. »Ne obstaja bolj nevarna bolezen od strahu,« poudarja Maja.
Njeno zdravljenje je trajalo devet mesecev. Prvo terapijo je morala prekiniti zaradi zapletov. Tako stanje preživi eden od tisoč pacientov. Po desetih dneh v bolnišnici se je okužila še s koronavirusom in morali so jo premestiti. Vendar je zelo hitro okrevala, kar je presenetilo njene zdravnike, zanjo pa je bil to dokaz, da je močna in sposobna to bolezen premagati. Tudi med drugo terapijo se je zakompliciralo enako kot pri prvi. Tudi to je preživela in njena krvna slika se je drastično izboljšala. Preostale tri je preživela gladko in se počutila odlično. Med terapijami je bila dobre volje, veliko je prepevala. Ko so po terapijah sledile analize, so ugotovili, da je kri čista. Potrebovala ni niti transplantacije, kar je bilo nekaj najlepšega, kar je slišala v svojem življenju, pove Maja. Največji psihični udarec je bila zanjo izguba las, vendar je kmalu spoznala, da je to še najmanj pomembno.
Medtem ko je prestajala terapije, je z nasveti in s hrabrenjem pomagala tudi drugim pacientom in ugotovila, da si to želi početi tudi v prihodnje. Priznava, da ji je vsak pregled, ki ga mora opraviti, muka in novo soočenje s smrtjo, vendar si ne zatiska oči. »Med mojim bivanjem v bolnišnici, je umrlo 22 ljudi. Nisem si dovolila, da me smrt prestraši. Nisem si dovolila straha, depresije in predaje. Izbrala sem svojo pot – da preživim. To je bil moj edini cilj in uspelo mi je,« o svoji čudežni ozdravitvi pripoveduje Maja.
