Tega o reševanju s Titanika zagotovo niste vedeli

Več kot sto let po eni najbolj tragičnih pomorskih nesreč strokovnjaki še vedno poskušajo ugotoviti, kaj je šlo narobe tiste usodne aprilske noči, ko je potonil Titanik. Z usodo ljudi, ki so se na ladjo vkrcali polni upanja in pričakovanja, to pa se je kmalu spremenilo v nočno moro, se ukvarja tudi švedski zgodovinar Claes-Göran Wetterholm, ki pravi, da je »romantično prepričanje, da so s potapljajoče se ladje najprej začeli reševati ženske in otroke, popolna izmišljotina«.

Wetterholm zato meni, da je treba reševalno akcijo demistificirati. »Med preživelimi je bilo 323 moških, velika večina se jih je v reševalne čolne spustila na levem boku ladje, saj jim je to dovolil prvi častnik William Murdoch, ki je narobe razumel kapitanova navodila. V čolnih, ki so bili na drugem boku, so bili v glavnem ženske in otroci, tam je za evakuacijo skrbel častnik Charles Lightoller, ki je navodila razumel pravilno,« je dejal zgodovinar, ki je dolga leta študiral zapise in pričevanja preživelih.

Dodal je, da je misel o tem, da se moški žrtvujejo za ženske in otroke, vsekakor romantična, v situacijah, ko gre za življenje in smrt, pa redka. »Nastane kaos in v tem kaosu je težko dajati navodila, kar se je pokazalo tudi na primeru Titanika, ko sta dva zaposlena ukaze kapitana razumela povsem drugače. Pravilo, ki poveča možnosti preživetja, je v takšnih situacijah, da mora vsak poskrbeti zase. Zveni kruto, a tako pač je,« dodaja Šved, ki je poleg Titanika proučil na stotine drugih pomorskih nesreč, in prav v vseh je preživel večji odstotek moških kot žensk.

Je pa Wetterholm naletel še na en napačen podatek, ki je dolgo krožil med ljudmi, in sicer da so bili na krovu Titanika skoraj izključno britanski in ameriški državljani. »Zgodovina je pozabila na Arabce, tudi njih je bilo na ladji veliko, večinoma so bili to državljani Sirije in Libanona, ki so se v Ameriko odpravili v iskanju boljšega življenja,« pravi Wetterholm.